Vladni primerjalnik cen za 58.000 evrov je včeraj zagledal luč sveta. Projekt, za katerega sem upal, da bo narejen profesionalno in da bo imel vsaj UX “poštiman v nulo”, ker nagovarja zelo različne ciljne skupine, me je ob prvem pogledu razočaral. Tudi trgovce, ki se sedaj pritožujejo, da zajete cene niso prave in realne. Je kdo slučajno pričakoval drugače?

Ideja vlade je bila dobra. Realizacija vse prej kot to. Tudi manipuliranje trgovcev s cenami – akcije in vse ostalo, je pač del njihove poslovne logike, ki jo seveda drago plačujemo kupci v njihovih trgovinah.

Primerjalnik cen ima ogromno napako – med seboj primerja neprimerljive izdelke, kljub temu, da v nekaterih trgovinah obstajajo cenejši izdelki kot so tisti, ki so jih med seboj primerjali. Posledično to pomeni, da so rezultati takšnega primerjalnika neuporabni. Ja, težko je primerjati jabolka in hruške, kar se pač dogaja v tem primerjalniku. Če pač ni jabolj, ne moreš vzeti hrušk in če ne prodajajo vsi iste blagovne znamke, bi bilo potrebno delati primerjavo na podlagi deklaracije živila. Ampak to ne bi stalo 58.000, ampak 580.000 evrov – zaprmej.

Že ko sem pred mesecem dni pisal o primerjalniku cen, ki ga je čez noč postavilo podjetje CNJ, mi je postalo jasno, da se ta zgodba ne bo končala dobro. Zakaj? Ker trgovcem pač ni v interesu, da se ve kdo je najcenejši na trgu in kdo najdražji. Naj ljudje živijo v občutku, da kjer kupujejo, da je za njih najcenejše, čeprav je to še daleč od resnice. Na koncu se je podjetje CNJ odločilo, da projekt ugasne, saj so obtožbe in grožnje letele na njih z vseh strani. Nič novega in nič presenetljivega. Tudi s tem vladnim primerjalnikom cen je enako – s tem, da trgovcem mediji dajejo možnost, da pizdijo nad tem, saj so njihov velik oglaševalec …

Ko je pri košarici izdelkov, ki služijo za primerjavo tudi 10 evrov razlike med najdražjim in najcenejšim ponudnikom, bi moralo biti potrošnikom jasno, da nas “lupijo kot banane”.  In tudi to, da primerjalnik cen ni prava rešitev, ampak bi morala biti rešitev precej bolj preprosta – naj na vsak izdelek napišejo kakšna je marža trgovca in bo kmalu vsakomu jasno kako se kreira cena v trgovini. Če bi k temu dodali še znesek, ki ga prejme proizvajalec in vsi vmes, bi bila itak čista zmaga in potem bi nam postalo jasno, da smo državljano zgolj potrošna roba za trgovce.

Aja, škoda, ker se iz primerjalnika cen ne znajdem, pa sem do sedaj imel občutek, da sem računalniško pismen. Kako se naj iz tega znajdejo starejši uporabniki, pa mi niti pod razno ni jasno. Škoda, ker 58.000 evrov ni tako zanemarljiv znesek, da bi si lahko privoščili takšen produkt.

primerjalnik cen