Kreshesh Nepitash je band iz Trbovelj. Malce “jezni fantje”, ki imajo ogromno energije in jo na odru ne varčujejo, so se zbrali pred 18 leti. Včeraj so s koncertom v dvorani Svoboda v Trbovljah, kjer se je začela njihova glasbena pot tudi zaključili eno obdobje, ki so ga soustvarjali s pevcem Maticem Hribarjem. Zaradi njegovih težav z glasom bodo šli naprej z drugim vokalom. Kreshesh Nepitash, zbogom in hvala za vse ribe in na še veliko novih rib!
- Kreshesh Nepitash – Punk Rock Holiday Tolmin
- Pennywise, Elvis Jackson, Kreshesh Nepitash – Kino Šiška – fotografije
- Festival ŠTUOR 2010 – Kreshesh Nepitash – THC – fotografije
- Kreshesh Nepitash – Šklabfest – Trbovlje, 11.7.2009 – fotografije
18 let je dolga doba. Glede na to, da se teh fantov spominjam iz njihovih začetkov, sem seveda včerajšni večer izkoristil za obisk Trbovelj. Kot bi me neka roka v času v neko drugo obdobje in sem imel priložnost podoživeti “deja vu” trenutke izpred 25 in več let, ko je bilo to koncertno prizorišče eno izmed tistih, kjer se nas je vedno zbralo ogromno in smo “lokalno suportirali” sceno.
Ampak nazaj h Kreshesh Nepitash. Matic je imel že dlje časa težave z glasom. Odsvetovali so mu petje, ampak za nekoga, ki je srce in dušo pustil za hard core in temu primerno tudi “abjuzal” svoj glas, je bilo to težko. Ampak včasih mora človek storiti korake, ki jih sicer ne bi želel. In o tem, da se bo Kreshesh Nepitash v takšni zasedbi poslovil, se je govorilo že več let. Vseeno ne smem mimo dejstva, da so bili fantje predskupina bandom kot so Body Count, Hatebreed, Bad Religion, Pennywise, HP, Napalm Death. Da so bili presenečenje Punk Rock Holidaya, da so v bistvu igrali na predhodniku PRHja v Trbovljah in da so njihovi občudovali in suportetji prišli včeraj v Trbovlje iz celotne Slovenije.
Zagotovo so band, ki na odru deluje precej “agresivno”, ampak fantje, ki ga sestavljajo so ljudje. Srčni ljudje, ki radi dajejo in ki uživajo v tem. Seveda je bil včerajšni Kreshesh Nepitash last show tudi nostalgično obarvan, saj ko greš skozi spomine in se spomniš takšnih in drugačnih dogodkov vezanih na njihove koncerte, ti postane prijetno.
Tudi včeraj je bilo tako. Ko sem prišel pred Svobodo v Trbovljah, je bilo kot v nekih drugih časih. Ko še nismo bili obremenjeni z življenjem, življnenjskimi tegobami, predvsem pa ko smo še živeli brezskrbna življenja. V vmesnem času se je vse skupaj spremenilo. In ko sem se prebijal med množico do vrat dvorane in opazoval prisotne, ki sem jih v večini poznal, sem imel dejansko občutek, da me je časovno stroj vrgel v meni ljubo obdobje in sem dejansko lahko opazoval transformacije ljudi v tem obdobju. Glede na to, da nekaterih nisem videl 20+ let, sem bil presenečen, ker se ljudje dejansko niso toliko spremenili, pa drugi strani pa so se nekateri spremenili tako, da jih nisem prepoznal. Ampak suma sumarum – glede na to, kakšna generacija smo bili, smo izpadli še kr kul, bi se lahko tolažil. Pa se mi ni bilo treba. Ker dejansko je bil pogovor s posamezniki, po 20 in več letih podobno prijeten kot je bil v tistem drugem času.
In ko nekdo, ki je imel sicer namen pisati o koncertu, piše pa o obujanju preteklosti in dogodkov, potem je zagotovo samo eno – ta oseba se stara in se bolj spomni stvari izpred 20 in več let, kot pa tega kaj je jedla včeraj. In ja, tudi jaz pozabljam, ampak prijetno je, ko zagledaš v množici ljudi obraze, ki so ti v nekem obdobju pomenili veliko. Ko spregovoriš z njimi par besed in ugotoviš, da kljub življenju in vsem tegobam, ki mu pripadajo, smo ljudje še vedno prvobitni. Dober in prijeten občutek, ko se pelješ domov, kot sem se peljal neštetokrat iz koncertov v Trbovljah in se počutiš zopet mladega. In prijetno.
Pa še malce nazaj h Kreshesh Nepitash. Včerajšnji koncert je bil posvečen “odhodu” Matica. Bil je sprehod skozi neko obdobjo. Na odru so za zvrstili bivši člani in pričarali čudovito vzdušje v dvorani, ki je bila precej sentimentalna. Ker me je zanimalo s kom bodo naprej ustvarjali glasbo, sem z bil presenečen, ko sem na odru zagledal pevko, ki je dala dodaten “power” bandu in ki me je presenetila kako je čudovito sovpadla v njihovo glasbo.
Zgodba s Kreshesh Nepitash se je sicer končala, ampak se je tudi šele začela. In sedaj, ko pišem tole, mi misli bežijo po možganih in se zavedam, da so Kreshesh Nepitash tako kot NTS naredili ogromno za okolje v katerem so ustvarjali in pustili pečat in veliko lepih spominov pri vseh prisotnih. No, nekateri bodo danes imeli malce luknjast spomnim, drugi pa bodo cel dan “krulili”, ker so si dali duška na koncertu. Ampak to je hard core. To je način življenja in kljub temu, da je marsikdo postal del establišmenta, je del njegove prvobitnosti še vedno prisoten.
Kreshesh Nepitash, zbogom in hvala za vse ribe in na še veliko novih rib!
