Gre za resničen dogodek, ki se mi je zgodil v teh dneh in mi je dal misliti. Ali smo res postali takšni, da raje pogledamo stran, kot pa da bi preverili, če je z osebo vse ok, in potem šli mimo nje? Se raje ukvarjamo sami s seboj in nam je vseeno za druge? V bistvu sem žalosten … Zakaj?
- Kam je izginila empatija / ljudje raje bulijo v svoje mobilnike, kot da bi pomagali človeku
- Instant svet, instant ljudje, instant odnosi
- Motijo jih otroška igrala, dom za starejše, ljudska kuhinja, dom za migrante / kakšna družba smo postali?
Sprehod po precej obljudeni poti. Kot ponavadi. Pred menoj par sprehajalcev psov, parov in par posameznikov. Zunaj je bilo pod desetimi stopinjami in veter ni bil ravno prijeten.
Nekje daleč naprej vidim, da nekdo leži na betonu par metrov od sprehajalne poti. Človek, skrčen, precej rdeč v obraz in negiben. Ko sem opazoval ljudi, ki so šli mimo njega, kot da ne obstaja, me je stisnilo. Kaj pa, če je s človekom kaj narobe? Ali res nikogar ne briga zanj? Ali res ne bo nihče stopil do njega in ga ogovoril. Odgovor vam je seveda poznan.
Ko sem se mu približeval, sem v glavi imel kup scenarijev, ki so se mi odvrteli v sekundah skozi misli. Kaj storiti, kako odreagirati? Ko sem bil par metrov stran od njega, sem se ustavil in ga par sekund opazoval. Imel sem občutek, da se ne premika. Da ne diha. Povsem nepremično je ležal na hladnem betonu.
Pristopil sem zraven in ga nagovoril. Na začetku bolj potiho: “Gospod dober dan. Ali je vse ok z vami?” Ker ni bilo odgovora, sem dvignil glas in precej glasno ponovil: “Gospod, ali je vse ok?,”
Priznam, srce mi je bilo zelo hitro, in ko sem kasneje pogledal na aplikaciji, sem bil tudi sam presenečen, kako je ta dogodek pognal kri po mojem telesu.
Še enkrat sem ponovil besede: “Gospod, skrbi me, če je vse v redu z vami?”
Takrat je odprl oči in me pogledal. “Zaspal sem,” je rekel. In jaz sem se začel opravičevati in ga spraševati, če potrebuje pomoč. Če mu lahko kako pomagam. V obraz je bil rdeč in roke so se mu tresle. Še parkrat sem se mu opravičil in ga vmes spraševal, če potrebuje pomoč. Ko se je vsedel na beton, sem mu še rekel, da sem vesel, da je vse ok z njim, in odšel naprej. Ko sem se oziral nazaj, sem videl, da je vstal in odšel svojo pot.
Med nadaljevanjem sprehoda me je spreletaval srh. Kaj bi storil, če bi bila ta oseba mrtva? Kako so lahko ljudje mimo njega šli povsem brezbrižno in ni nihče pomislil, da bi lahko imel kakšne zdravstvene težave?
Kako da se ni nihče ustavil in si vzel par sekund svojega življenja, da bi preveril, če je z osebo vse ok? Ali smo res postali tako brezbrižni do sočloveka in nam je mar samo še za lastno rit? Ali nam res življenja drugih nič ne pomenijo in se naš svet vrti zgolj in samo še okoli naše ohole riti?
Ne, ne gre za domišljijski spis. Gre za resnično zgodbo, ki se je zgodila. Ko sem se vrnil domov na toplo, sem se začel spraševati, kdaj smo ljudje postali takšni? Ali je pomembno, ali je bila ta oseba brezdomec, zdravnik ali pa študent?
Ali je pomembno, ali je ta oseba bila trezna ali pa pijana? Ali res ne znamo več stopiti do osebe in ji pomagati, če ji lahko in se raje obrnemo stran in se delamo, da je vse ok, čeprav ni ok! Nas niti za sekundo ne stisne pri srcu, ko vidimo kaj takšnega?
In sedaj še druga zgodba, ki jo spremljam že nekaj časa in ne znam najti rešitve, …
Zjutraj, ko se peljem z avtom po Dunajski ulici pri stadionu za Bežigradom, vidim spalno vrečo in osebo, ki očitno prenočuje tam. Včasih je zjutraj, ko se pripeljem v Ljubljano, že buden, včasih je zaprt v spalki in še spi.
Kdor je v takšnem vremenu spal zunaj, verjetno ve, da to ni prijetno. Kdor je spal v stanovanju, ko pozimi ni imel denarja za ogrevanje, verjetno ve, o čem govorim. Pa vendar je spanje zunaj nekaj povsem drugega. In to pri temperaturah krepko pod ničlo.
Zjutraj, ko se prebudi, pospravi stvari in ne pusti ničesar za seboj in odide. Sam sem šel parkrat čez dan mimo, da bi mu dal hrano ali pa vsaj par evrov za topli obrok, ampak ga ne vidim tam.
Ker imam blizu stanovanje, sem se odločil, da grem zvečer na sprehod oz. da grem zjutraj mimo njega namesto z avtom peš. Ne poznam ga, pa vendar me skrbi zanj, ko sem jaz nekje na toplem, on pa tam zunaj. Zakaj spi tam, ni moja stvar. Kaj se mu je zgodilo v življenju in zakaj se je odločil za to, je njegova stvar. Jaz mu lahko zgolj dam par evrov ali pa prinesem sadje ali pa kakšno malenkost za pojest. Mogoče, če ga kdaj srečam, ko bo prebujen, si vzamem par minut časa in ga povprašam, kaj se dogaja z njim in kaj se mu je zgodilo. Če mu mogoče lahko kako pomagam.
Ne gre se za to, da bi s tem jaz osrečil sebe, ker bom pomagal drugemu. Gre se preprosto za to, da mi ni vseeno za ljudi. Da kljub temu, da živimo v svetu, kjer šteje številko lajkov, kjer štejejo nove “najkice” ali pa “najjači” avto, sem še vedno človek.
Srčno upam, da nisem edini, ki še tako razmišlja. Upam, da nas je še ene par, ki se ne ukvarjamo zgolj sami s seboj, ampak imamo toliko empatije, da smo pripravljeni pomagati tistim, ki niso imeli enake sreče v življenju?!
Sedaj, ko ste prebrali tole, pa si vzemite par minut časa in premislite o zapisanem. Lahko delite z drugimi, lahko pa pogledate stran in se vsi skupaj delamo, da ni težav v naših popolnih svetovih. Ko boste sami enkrat v takšni situaciji … Verjetno ne bo nikogar, ki bi vam pomagal, ker bo tudi on pogledal stran …
