Ste se kdaj vprašali kakšen je svet v katerem živimo? Ko ni več empatije, ampak gre zgolj in samo še za nas? Ko ne znamo pomagati ljudem, ampak se delamo, da ti ljudje in njihovi problemi ne obstajajo? Zapis Tanje Rosandič na Facebooku je pokazal ravno to, kar sam ugotavljam že vrsto let – raje buljimo v svoje mobilnike, kot pa da bi priskočili na pomoč in pomagali.
- Človek človeku človek
- Čas je za evolucijo človeka
- Obleka ne naredi človeka / bi parlament potreboval kodeks oblačenja
- V življenju ima vse svoj namen – vsakega človeka spoznamo z namenom
In to, kar se je danes zgodilo na avtobusni postaji v Ljubljani bi moral biti alarm za vse tiste, ki so bili tam in za vse tiste, ki bodo prebrali opis dogodka, ki se je zgodil in prikazal brezbrižnost soljudi.
Je to svet v katerem si res želimo živeti? Nas morajo takšni dogodki opomniti, da smo lahko enkrat tudi mi v takšni situaciji?
Ta dogodek se je končal srečno, ker je bila Tanja prisebna. Kaj pa, če bi tudi ona raje gledala v svoj mobilnik in ignorirala vse skupaj? Žalostno, predvsem pa je ta primer pokazatelj odnosov med ljudmi v našem svetu. Verjetno so starši teh otrok strašansko ponosni na svoje snežinke – saj so jih tako verjetno tudi vzgajali.
Upam, da se kdo zdrzne ob branju te zgodbe in razmisli pri sebi kaj bi sam storil v takšnem primeru ..
Žalostna resnica, ki pa ji bomo vse težje ubežali. Odvisnost od mobitelov postaja že skorajda hujša kot odvisnost od drog. Ljudje raje preživijo cel dan za mobilnikom v “namišljenem” svetu, kot pa da bi se odpravili v naravo, ali kot je govora tukaj, pomagali sočloveku.