V teh dneh sem zasledil v medijih, da se je par prebivalcev naselja Černelavci v občini Murska Sobota uprlo ideji o postavitvi otroškega igrišča v bližini njihovih prebivališč. Ob tem sem se spomnil, da je prebivalce Železnikov zmotilo, da bi imeli v svoji bližini dom za starejše, da so v Celju zmotila ideja o ljudski kuhiniji v njihovi bližini. Da tega, da bi kjerkoli imeli dom za migrante niti ne omenjam. Smo kot družba v riti?

Mislim, da je bilo zgornje vprašanje retorično in da se vsi zavedamo, da smo postali nestrpni, predvsem pa hudičevo občutljivi na vse. V naši bližini ne želimo ničesar, kar bi nas lahko zmotilo, kar bi bilo drugačno od nas samih, predvsem pa, kar bi pomenilo, da bi morali sprejemati drugačnost. Nekje v razvojni fazi so očitno nekateri osebki zaostali in ne znajo sprejemati ničesar drugega kot zgolj sebe.

Žalosten sem, da se kaj takšnega dogaja pri nas. Žalosten, da obstajajo ljudje, ki jih motijo takšne stvari. Predvsem pa žalosten, ker se ti ljudje niso umaknili nekam v naravo, kjer imajo svojo hišo in par hektarjev gozda, ampak živijo v naseljih ali celo blokih, ki pač ne pripadajo samo njim. In posledično so proti vsemu, ker bi to lahko “motilo njihov mir”.

Predvsem ta zadnji primer, peticija proti otroškemu igrišču je pokazala resnično plat marsikaterega Slovenca, ki se potihem strinja s to idejo. Da otroci v bližini njihovega domovanja ne smejo imeti igrišča, ker bi jih motil “hrup” in direndaj, ki ga povzročajo. In kar je še bolj žalostno, da si te osebe ne upajo pred kamero in razložiti svojega mnenja. Ko sem bral komentarje pod člankom, pa sem ugotovil, da teh 16 ljudi ni edinih, ki tako razmišljajo. Da je takšnih ljudi izredno veliko, ki jih moti, da se otroci igrajo na igrišču in s tem povzročajo hrup, da žoga odleti kdaj v kakšen avto in da jim kratijo otroci mir, ki ga imajo.

Mogoče pa bi za takšne ljudi naredili posebna domovanja – zaščitena z vsaj 5 metrskim zidom, da jih ne bi nihče motil in da slučajno zvok ne bi prišel do njih. Verjetno bi jim to rešilo njihove težave.

ker se bo verjetno našel kakšen pametnjakovič, kot so bili tisti, ki so mi vedno znova svetovali, da naj “si migrante odpeljem domov” – če si kateri od teh otrok, ki jim starejši odpovedujejo dobrodošlico na igrišču, želi igranja v naravi lahko mirno pride k meni – v tišino in mir, tudi če me ni doma. In obljubim, da ne bo nobenega zateženega odraslega človeka, ki bi motil mir otrok pri njihovi igri, niti ne bo nihče klical policije.

Očitno Slovenci postajamo vse bolj nestrpen narod in nam je zgolj in samo pomembno naše osebno blagostanje. Ker empatija je očitno v Sloveniji že zdavnaj umrla.

4 Responses to Motijo jih otroška igrala, dom za starejše, ljudska kuhinja, dom za migrante / kakšna družba smo postali?

  1. Gay Miki says:

    Spomnim se ko sva z mojim fantom prišla na vas živeti…. Kot da imava kugo ali sva priletela iz vesolja. Samo se je poleglo ko sva dala PGD tromestno donacijo…..

  2. Lenart says:

    Hja – internet naj bi med ljudi razširil znanje, razumevanje sveta, s tem povezano strpnost, učinek pa je ravno nasproten. Pač, nestrpni kreteni, ki so se nekoč oglašali v mnenjih poslušalcev na radiu in smo se jim krohotali, so dobili možnost povezovanja preko spletnih strani, možnost peticij, ki jih pišejo polpismeni “domoljupi” itd. Mislim, da je enostavno napočil čas, da se nestrpnim odreče vsakršno strpnost ter vsak neposreden odziv na njihova izvajanja.

Leave a Reply

Your email address will not be published.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.