stempljanje stempljanje

O štempljanju na delovnem mestu

Zadnji dni se veliko debat vrti o štempljanju na delovnem mestu oz. o beleženju delovnega časa. Večina debat gre v smer, da je to največja neumnost in da se tega ne da človeško urediti. Pa je temu res tako? Je beleženje res takšen bav bav in čemu bi to štempljanje sploh služilo?

Mogoče za začetek skočim v preteklost, ko so ljudje, ko so prišli v službi, “porinili” papirnate kartice v mašino, ki jih je štempljala. Ja, šlo je za štempljanje prihoda in odhoda na delo. Nihče se ni pritoževal in konec meseca je bilo točno jasno, koliko časa je delavec “preživel” v službi. Kako so se urejale in plačevale nadure in vse ostalo, je bilo v domeni podjetja in dogovora med delodajalcem in podjetjem.

Potem nas časovni stroj vrže v kapitalizem, ko je delavec zgolj sredstvo za delodajalca. In posledično smo spet pri beleženju delovnega časa. Ogromno podjetij ima to beleženje urejeno že ves čas – saj vsi vemo, kako gre. Prideš v službo in se s kartico dotakneš zaslona in se beleži prihod. Ko oddideš na malico, se beleži izhod za malico. In ko oddideš iz službenih prostorov zaključiš delovni dan in posledično sistem obračuna prisotnost na delu. In nihče se ne pritožuje, da je to nečloveško, da se tega ne da, in ostale nebuloze, ki jih slišimo zadnje dni.

Mineva deset let, ko sem iz varnega zavetja redne zaposlitve skočil v svet “samostojnega podjtništva,” ki prinaša povsem drugačne stvari, ki jih nisem bil pred tem navajen. Ker sem si sam ustvarjal poslovne priložnosti na trgu, sem se že takrat odločil, da si beležim čas, ki ga porabim za različne projekte in različne naročnike. V končni fazi lahko edino tako izračunam svojo učinkovitost – ali je moja ura vredna 3 evre ali 30 evrov? Ker ne gre zgolj za znesek konec meseca, ampak tudi za optimizacijo in pravilno zaračuvanje urne postavke.

V tem času sem delal z veliko različnimi podjetji in ugotovil, da jih večina beleži “taske” na projektu in posledično tudi naredi na koncu projetka obračun projekta – kjer pridejo na dan številke, ki povedo vse o uspešnosti projekta.

V proizvodnji je to precej lažje kot pa na bolj kompliciranih projektih, kjer je več neznank in predvsem veliko sodelujočih. Suma sumarum – če ob zaključku projekta nimaš beleženega časa na samem projektu, nimaš niti “pojma” o tem, koliko časa se je delalo na njem in kakšen je bil izplen oz. koliko je stala ura človeka, ki je delal na takšnem projektu. Posledično ne moreš opletati z besedo učinkovitost, ker jo tako lahko oceniš zgolj preko “palca”.

V končni fazi, če delam za naročnika, ki me plača po opravljenih urah, mi je tudi precej bolj preprosto mesečno predložiti porabljen čas na njegovih “projektih” in posledično, če striktno beležim čas na njegovih projektih, mesečno nimam težav z obračunom in poročilom glede porabljenih ur.

Z drugimi besedami – jaz ne vidim težav s “štempljanjem” in beleženjem ur. Je pa res, da bo marsikateri delodajalec prebledel, ko bo videl, da delavci delajo več kot 10 ur dnevno, ali pa bo ugotovil, da so delavci neučinkoviti ali pa da ne delajo na tistih stvareh, ki bi jih morali in se raje ukvarjajo z vsem drugim.

Če nič drugega, je za delavca, ki pride v novo podjetje, dobro, da si sam beleži čas, da mu ne bi kdo očital, da “hvata krivine” ali karkoli drugega. Ker to, da delodajalec reče, da on ne potrebuje beleženja ur, ker njemu je samo pomembno, da je delo opravljeno, je precej dvorezen meč. Lahko en delavec dela po 12 ur na dan za to in mu teh nadur nihče ne plača, lahko si dva delavca delita to delo in bosta opravila delo v normalnem času.

Ne zagovarjam te vlade, ampak tale poteza sploh ni tako slaba. Če bodo “skenslali” vse skupaj, bodo zgolj dokazali, da se bojijo linča javnosti. Ampak ponavadi je tako, da tistih, ki so glasni, ni tako veliko, kot izgleda na prvi pogled.

Bi pa predlagal ministrstu in mislim, da bi bilo super, če bi tudi ministri in vsi poslanci beležili svoj čas in bi državljani imeli možnost to spremljati. Zakaj pa ne, v končni fazi jih mi plačujemo.