Kaj ti bo empatija, če si lahko egoistična rit

Večer na morju. Prijeten piš vetra, ko sedim na terasi in opazujem morje v daljavi. Luči v Opatiji so samo bledi obrisi in par škržatov mi dela družbo. Okoli 23. ure se počasi odpravljam spat, ko se v aparmaju par vrst naprej prižgejo luči. Skupina mladih na terasi prižge bluetooth zvočnik in prinese alkohole na mizo. Scenarij je poznan, kajne? Kaj ti bo empatija, če si lahko egoistična rit?

• Ob 6. uri se prične okupacija plaže z brisačami, ležalniki in senčniki
• Kupovanje nepremičnine na Hrvaškem / par nasvetov iz prve roke
• Na živce mi gre glasna glasba iz BT zvočnikov na javnih površinah. Sem edini?
• Če si tiho, se stvari ne rešijo same po sebi / izjave je potrebno obsoditi in biti glasen, da to ne postane del vsakdana
• Ali terasa bandi še obstajajo na Jadranu?

Razumem mlade. Na morje greš, da žuraš. Da greš na glavo vsak večer. Da pozabiš na realnost in da se odklopiš od nje. Tudi sam sem bil nekoč mlad, vendar s to srečo, da sem imel verjetno še preveč empatije in potem to potihem pričakujem tudi od drugih. Vem, sam sem si kriv za to.

V tišini noči se njihovi glasovi širijo povsod daleč naokoli. Ker je skupina očitno velika in glasba glasna, se trudijo govoriti čim bolj glasno. Kljub temu, da sem precej oddaljen od njih, se zvok širi v vse smeri. Ker sem bil še na terasi, sem opazoval druge apartmaje, kjer so se začele prižigati luči. Očitno nisem bil edini, ki ga je zmotilo to.

Ampak ponavadi se ljudje ne vtikajo v druge in tako se je vse skupaj nadaljevalo. Sam imam srečo, da ko zaprem drsna vrata, da se nič ne sliši v stanovanje. Drugi očitno niso imeli te sreče. Jaz sem zaspal kot dojenček in ko sem okoli 3. ure vstal in odprl drsna vrata je bila glasba še vedno glasna in mladci še niso omagali.

Za trenutek sem se vživel v kožo tistih, ki so njihovi sosedje v tednu dopusta v Malinski. Ni ravno prijetno, kajne? Ampak živimo v času, ko je egoizem del našega sveta in takšno početje je postala praksa. Sam sem bil sicer prepričan, da bodo kmalu omagali, ampak očitno sem živel v zmoti in so imeli dovolj kondicije.

Ko sem se čez pol ure vračal s plavanja, pa me je tišina presenetila. Očitno so se moje želje uresničile in so utrujeni zaspali. Škoda, ker se ne zavedajo, da se njihova svoboda konča, kjer se začne svoboda drugega. In na morju verjetno res nihče ne kliče policije, če je kdo preglasen. Je pa verjetno za marsikoga naporno, če mora kaj takšnega poslušati cel dopust.

Ja, empatija je jeba, če je ni.