Ta vikend sem si v enem “šusu” pogledal serijo Adolescence, ki je na voljo na Netflixu. Štirje deli, vsak po 50 minut, so precej zanimiv “vrtiljak” prikaza življenja najstnikov, ki ga starši ponavadi ne razumejo. Serija, ki je bila posneta kot “one take,” bo za marsikoga naporna in preveč “težka,” vendar če imate doma najstnike – poskusite si vzeti čas in boste mogoče celo dobilu uvid v življenje vašega najstnika, ki ga ne poznate.
- Ko skupina otrok fizično obračuna z osebo in vse to posname in objavi
- Vzgojni opomin za pripadnike skupine “gang 1107”, ki je napadla 13 letnika in objavila video na internetih / kdo je tu nor?
- Fizično napadla oskrbovanko DSO Trebnje in vse to objavila na Tiktoku / gnoj od človeka
Serija Adolescence ni lahka in zabacna, saj gre za prikaz mešanice odnosov znotraj družine in družbe, predvsem pa nariše življenje družine, ko policisti pridejo aretirati 13-letnika, ki je zagrešil umor.
Če bi fantje in dekleta iz Ptuja, ki so zadnje dni polnili medijski prostor, pogledali to serijo, predvsem pa če bi jo njihovi starši, bi bile mogoče vse skupaj drugač. Je pa tudi res, da je angleški sistem povsem drugačen od našega, kjer najstniki ne odgovarjajo za svoja dejanja.
Zakaj priporočam ogled serije staršem najstnikov? Ker starši ne razumejo svojih odraščajočih otrok. Ker se ne ukvarjajo z njimi. Ker se ne pogovarjajo z njimi. Ker jim ne dajo dovolj občutka varnosti in ljubezni, kot jo ti otroci potrebujejo. In ker se najstniki ne odprejo svojim staršem in jim ne povedo, kaj jih teži in skozi kaj morajo iti – v šoli, v družbi in konec koncev tudi doma.
Starši se ukvarjajo s službo in svojimi stvarmi, otroci pa so prepuščeni računalnikom in telefonom, kjer so jim na voljo takšne in drugačne “toksične” vsebine. Komu bodo bolj verjeli ti najstniki? Tistim, ki so vedno tam na drugi strani ekrana, ali svojim staršem, ki zanje nimajo časa in se ukvarjajo s povsem drugimi stvarmi?
Da ne omenjam razlike med svetovi staršev in najstniki. Tiste razlike, ki so pomembne za najstnika, ki ne najde opore v svojih starših, ker je njihovo videnje sveta povsem diametralno.
Zgodba je tekoča in predvsem predstavljena tako, da te povleče vase. Da kljub težki vsebini vztrajaš in gledaš do konca vse skupaj, ker ni predvidljivo in ker se odpirajo nova in nova prostranstva. Ko si prepričan, da so ti stvari jasne, ugotoviš, da ti niso. Takšen je del o emotikonih in njihovem pomenu. Ko imajo mladi v svoji “latovščini” povsem druge pomene za določene emotikone, in se vprašaš, kako lahko izveš kaj takšnega, če ti najstnik tega sam ne pove.
Vzemite si štiri ure časa. Poglejte to serijo. In premislite. Mogoče vam bo odprla oči. Mogoče boste malce bolj razumeli svet vašega najstnika. Če se vas ne bo dotaknila ali pa če se vam bo zdela “bedna,” ste vrgli zgolj štiri ure časa stran – kaj je to v primerjavi z vsemi urami, ki jih sicer vržemo stran, kajne? In upam, da se iz te zgodbe kaj naučite.
Nocem biti bizgec, ampak pridigar brez otrok, ki je pogledal neko serijo … ja, saj ti je jasno kako to izgleda.
Serijo bom pogledal ampak jaz se crotch goblinov ogibam kolikor se le da. Svojih ne bom imel nikoli.
Še daleč od tega, da bi želel biti pridigar. Ravno obratno – ker jih nimam verjetno opazim tiste stvari, ki jih ljudi, ki jih imajo niti več ne opazijo.
Izjemno fair point. Hvala. :)