Zjutraj na morju obujem superge, v ušesa si nataknem slušalke in grem tečt. Nič posebnega, pravzaprav klišejsko. Ampak vsako jutro, ko tečem ob plaži, naletim na nekaj, kar me spravi v razmišljanje. In ne, ne govorim o plastenkah, ogorkih ali še enem razočaranju nad človeštvom. Govorim o otroških čevljih. Ne o paru. Ampak o enem čevlju!
- Velika in Mala Luka / najlepši plaži na otoku Krku, vredni vsakega koraka
- Najlepše plaže na Krku: Potovošče, Oprna, Zala, Sveti Marak, Kozica
- Tuna House / Baška, Krk / priporočam!
- Jama Biserujka na otoku Krku
- Obzova – najvišji vrh otoka Krk / 568 metrov nad morjem
- Najstarejše drevo na otoku Krk / skoraj 1000 let staro drevo koprivovca
- Hotel Haludovo Krk / kako propada nekoč prestižni hotel Haludovo
- Kupovanje nepremičnine na Hrvaškem / par nasvetov iz prve roke
En samoten čevelj, osamljen, brez para. Kot da bi nekdo pobegnil iz zapora in pustil za seboj le simbol upora. Včasih zraven leži še kakšen medvedek. Ali duda. Ali pa otroške kopalke.
Vse skupaj izgleda kot mini prizorišče zločina. Kot da bi otrok enostavno izginil, starši pa gredo domov in šele zvečer ugotovijo, da nekaj manjka. Ne otrok, upam. Ampak, čevelj.
Ker nimam otrok (in verjetno zato še imam živce), se mi vedno znova poraja isto vprašanje. Kako hudiča pozabiš otrokov čevelj na plaži?!
Plaža, sonce, vročina, kričanje, pesek, povsod mogoče še kričeči otrok, pa sladoled, ki se topi, in drugi otrok, ki joka, ker mu je kornet padel na tla. Ampak vseeno. Ko odhajaš domov, otrok je bos, ti pa si, kot starš rečeš: “Ja, to je povsem normalno stanje. Gremo.”
Je to rezultat utrujenosti? Starševske raztresenosti? Ali pa enostavno kolektivni fenomen poletnih dni?
Mogoče je to nova oblika darovanja. Da starši nehote puščajo predmete kot opomnike, da so bili tam. Kot spominske kapsule poletja. Ali pa znak drugim staršem: “Tukaj smo tudi mi izgubili živce. In čevelj.”
Po drugi strani pa so mogoče ti čevlji simbol svobode. Mogoče se je otrok odločil, da mu je v življenju dovolj sistemskih omejitev, in je enostavno rekel: “Dovolj imam tega levega čevlja. Adijo.” In je odkorakal naprej bos a svoboden.
Poletje, plaže, otroci in pozabljeni čevlji. Vsak ima svojo zgodbo. Samo, da se ne konča s tem, da nekdo pozabi tudi otroka. Ker danes sem našel tudi pozabljen otroški voziček. Ob 6. uri ni nikjer nikogar bilo z otrokom, če je komu prišlo to na misel.
Joj, Had obožujem tvoj blog :D Kako sem se nasmejala. Upam, da nisi malce preveč nastavil ogledala staršem, ampak vseeno no :D Vsakič, ko pridem na plažo, mislim da bi si lahko sestavila cel osnovni ali pa že nadstandardni package za na plažo, ker res najdeš vse kar rabiš. Povsod leži človeška krama: od šotorov, brisač, marel, ležalnikov in do oblačil, krem in tudi čevlji.
Se vidi, da nimaš otrok ;)
Kako se lahko pozabi čevelj? Pridejo v teniskah na plažo, se preobujejo v krokse/druge čeveljčke in se kakšen pač pozabi, ker imamo s sabo še 1000 drugih stvari, pa se nam mudi/otroci kričijo/so otroci nosili čevlje naokoli/brcnili kakšnega za drevo… Polno opcij. Najlažje je govorit, ko na vse kar rabiš mislit so 1 cote, ključi, telefon in denarnica. :) če se pa rabiš spomnit za vseee stvari za 4 ljudi, se pa marsikaj pozabi. Prijazno neseš na recepcijo pa je.