Spomnim se časov, ko je bil obisk Neaplja nekaj čisto posebnega. Ne le zaradi vonja morja, ki se meša z mestnim kaosom, ne zaradi mopedov in ne zaradi ljudi, ampak zaradi pice. Neapeljske pice. Tiste prave, mehke, z rahlo zažganim robom in okusom, ki ga nisi pozabil še dolgo po zadnjem grižljaju. 1000 kilometrov se je bilo vredno peljati, da sem jedel res odlično pizzo.
- 10 Diego Vitagliano Pizzeria, Neapelj / najboljša pizzerija na svetu / had testira pizze
- Najboljša pizza na svetu / L’Antica Pizzeria da Michele, Neapelj / had testira pizze / ocena 5,0
- Ne moreš ugajati vsem / nisi pizza
Tokrat sem se dveh letih vrnil v Neapelj z nostalgijo in pričakovanjem, da bom ponovno doživel tisti “waw” moment. In, jasno, začel sem tam, kjer se je vse skupaj začelo: pri L’Antica, Pizzeria da Michele.
To je tista pizzerija, ki jo poznajo vsi. Turisti, domačini, foodiji, Netflix. Spomnim se, ko sem pred leti tam prvič čakal več kot eno uro, stisnjen med množico, a je bilo vredno vsake minute. Takrat si dobil preprosto marinaro in nič drugega. Testo je bilo popolno, omaka sveža, dišeča po pravih paradižnikih, San Marzano olivno olje je imelo okus po soncu. Minimalizem, ki je deloval.
Tokrat pa… drugače. Preveč drugače. Čakalna vrsta še vedno ista. Dolga, ampak zdaj bolj za turiste kot za ljubitelje hrane. Ko dobiš mizo, dobiš tudi občutek, da si del produkta. Natakarji te prehitro odpravijo, pico prinesejo skoraj kot na tekočem traku po par minutah.
In pizza? Okus je še vedno “v redu,” ampak ne več “tisti”. Kot da bi nekdo poskušal ponoviti spomin. Kruhasti rob ni več tisti, sredina je preveč mokra, omake je toliko, da bi se lahko pizza naučila plabati. Pravi, Da Michele je postal franšiza. In to ne samo po svetu, ampak tudi doma, v Neaplju. Precej povprečno.
Da ne bi sodil prehitro, sem obiskal še drugo legendo. Pizzerijo 10, Diego Vitagliano. Diego velja za enega najboljših v Italiji, pizzerija je moderna, čista dizajnerska. Pizza je tehnično dovršena. Testo popolno fermentirano, kombinacije okusov sodobne, skoraj umetniške.
Ampak, iskreno? Več kot eno uro sem čakal na pizzo. Dobil pizzo, ki je bila tako slana, da se je ni dalo normalno jesti. Pač industrija. Če sem dve leti nazaj skoraj “aplavdiral” ob tej pizzi, sem tokrat z velikim razočaranjem odšel iz pizzerije in se nasmehnil vsem, ki so čakali v vrsti.
Ne vem, ali sem postal jaz star ali pa je pizza postala industrija. Ampak tisti občutek, da je nekdo z ljubeznijo raztegnil testo, polil paradižnikovo omako, dodal nekaj listov bazilike in z nasmehom potisnil pico v peč, – je izginil. Nadomestili so ga meniji, logotipi, PR kampanje in “instagramabilni” kotički.
Ne rečem, da pizza ni več dobra. Samo. Ni več tista prava. Ni več tisto, kar je bilo vredno 1000 kilometrov, ko pa imamo v Ljubljani cel kup pizzerij, ki se lahko primerjajo s tema dvema. No, ne morejo se s cenami. Vseeno je cena pizze v Neaplju takšna, kot mora biti – 6 evrov in 7 evrov.
Pizza je postala industrija. In Neapelj je postal njen showroom.