Pred mnogo leti si na dopustu v Italiji ali Turčiji lahko na vsakem vogalu naletel na “Guči” torbico ali “Roleks” uro za 20 evrov. Danes pa so ponaredki dobesedno povsod. Na bolhi in na marketplaceu za nekaj sto evrov prodajajo “Rolexe”, ki sicer stanejo kot avto srednjega razreda. In ja, marsikdo jih kupi. Pa zakaj, za vraga, bi nekdo to naredil? Če nimaš za original, poišči alternativo, ki sicer ne bo “Rolex”, bo pa vsaj original.
- Rolex za 180 evrov
- V Narodni muzej na razstavo ponarejenih del Picassa, Degasa, Mirója, Muncha, Chagalla / bo direktor odstopil
- Zakaj ženske kupujejo fake torbice Louis Vuitton
- Zakaj nam blagovne znamke ne plačujejo, da jih nosimo?
Vsi vemo, da originalni izdelki znamk, kot so Gucci, Louis Vuitton ali Rolex, niso poceni. Pravzaprav so vse prej kot to. Gre za luksuz, za statusni simbol, za občutek očitno. Ponaredek pa ponuja iluzijo tega občutka, videz brez cene. Ljudje si želijo delati vtis. Na družbenih omrežjih, v družbi, pri sosedih. In ponaredek jim to omogoča, vsaj dokler se kdo ne približa na manj kot dva metra.
Ampak tukaj se zgodba ne konča. Danes ponaredek ni več samo “čunga lunga verzija” originala. Trg ponaredkov je ogromen posel, vreden milijarde. Na Kitajskem, v Turčiji, pa tudi v EU, nastajajo kopije, ki so včasih tako dobre, da jih ločijo samo strokovnjaki. Ampak tisti Gucci napis z napačno črko ali logo Rolexa, ki se zamegli ob prvem pogledu, pove vse. In vseeno jih ljudje kupujejo.
Ego, družbena omrežja in občutek pripadnosti. V dobi Instagrama in TikToka ni pomembno, kaj imaš, ampak kako dobro izgleda na sliki. In če imaš na sebi “Vuitton” torbico (pa čeprav z logotipom, ki se lesketa sumljivo preveč), si na prvi pogled del “elitnega” sveta. Ljudje ne kupujejo več izdelkov zaradi kakovosti, ampak zaradi podobe, ki jo ti izdelki projicirajo.
Če k temu dodaš še kulturo “fake it till you make it”, je jasno, da ponaredek postane orodje za samopromocijo. Pa četudi je to samopromocija na lažnih temeljih.
Največja ironija pa je, da ponaredki pravzaprav uničujejo tisto, kar ljudje pri luksuznih znamkah najbolj občudujejo – njihovo ekskluzivnost. Če ima “Gucci” torbico vsak drugi, ki jo je kupil na tržnici za 30 evrov, potem original izgubi svojo moč. Luksuz ni več luksuz, če je dostopen vsakomur. In prav zato znamke, kot so Louis Vuitton, Chanel in Hermès, vlagajo milijone v zaščito avtentičnosti in pravne bitke proti ponaredkom.
Ampak bitka je že zdavnaj izgubljena. Ponaredki so postali del kulture. Del ulice. Del spleta. Na koncu se vse zreducira na eno stvar. Željo. Ljudje si želijo občutka, da pripadajo. Da so del “zgodbe uspeha”. In čeprav vedo, da ura za 300 evrov ne more biti pravi Rolex, jih ta iluzija zadovolji. Ker v resnici ne kupujejo ure ali torbice, ampak kupujejo občutek.
Mogoče je to res žalostno, mogoče pa samo človeško. Ker iskreno, vsi si želimo malo blišča. Samo nekateri za to odštejejo deset tisoč evrov, drugi pa desetino cene. Razlika? Velika. Ne le v logotipu. In v tem, koliko te res moti, če veš, da tvoj “Gucci” ni pravi.
