Resničen primer. Pred par dnevi sem bil na dogodku, kjer je bilo kar nekaj znanih Slovencev. Ker so takšni dogodki primerni za “show-off” nisem bil niti najmanj presenečen, ko sta dve dekleti imeli Louis Vuitton torbici. Razlika je bila v tem, da je ena imela preko rame originalno Louis Vuitton torbico, druga pa, že na daleč vidno fake Louis Vuitton torbico.

Ja, že od nekdaj me zanima fenomen, zakaj ženska, ki nima dovolj denarja za original, kupi fake? Ali ne bi bilo boljše, da bi izbrala kakšno nepoznano znamko in jo ponosno nosila? Ali je to, da ima čez rame Louis Vuittona res njen ego boost?

Oz. z drugimi besedami – fejk stvari so za fejk ljudi. Če pač nimaš toliko denarja, da bi kupil original, potem ne kupiš ponaredka – pa naj izgleda še tako dobro. In ne, ta ponaredek ni izgledal dobro, saj je vseboval vse elemente fake Louis Vuitton torbic.

Verjetno je vzrok nečimrnost Slovencev. Pač, se boljše počuti, če ima čez ramo Louis Vuitton torbico, ki pa na žalost ni več tako zanimiva in prestižna, kot je bila pred 10 in več leti. Vendar je precej smešna situacija, ko potem stojita skupaj dve ženski, z istim modelom torbice in sta svetlobna leta narazen – barva, šivi, detajli..

Da bi bila situacija še bolj bizarna, nisem bil edini, ki je opazil to. In ja, precej smeha je bilo na to situacijo, kar pa me je spomnilo na nek drug dogodek, kjer sem si mogoče dovolil celo malce preveč.

Ko sem sedel v Zvezdi v Ljubljani je poleg mene sedela ženska, ki je bila v “nulo spedenana” in imela poleg sebe Hermes Birkin torbico. Glede na to, da mi je torbica #topshit in glede na to, da vem, kakšne so cene teh torbic, si nisem mogel pomagati in sem jo vprašal – če je ta njena torbica original. To, da je čez par trenutkov vstala in odšla, je povedalo vse o tem. In ja, bil sem predrzen in rahlo nesramen. Namreč, torbica stane toliko kot avto. Zelo dober avto, če želite imeti torbico iz kože aligatorja (60k+).

Sam ne verjamem v ponaredke. V bistvu sem celo tako preprosto bitje, da si ne bi kupil ponaredka, ker se mi zdi škoda denarja za ponaredek, če si že ne morem privoščiti originala. Niti v Turčiji, ki je meka za “fejk” stvari, nisem kupoval “Hugo Bos” srajc, ampak sem rajši izbral “no name” zadevo, ki je sicer nisem potem niti enkrat oblekel.

Moje pravilo je dokaj preprosto – če si ne morem kupiti originala, potem si tudi ne bom kupil ponaredka. Bom raje privarčeval denar in potem, ko bom imel, kupil – če me vmes ne bo že vse minilo!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.