A sem ti rekla? Si! Ampak sem moral poskusiti

Plaža. Mivka. Neskončna obala. Rent a car. Kaj je prva ideja, ki ti pride na misel ob teh besedah? Seveda. Tudi meni je. Točno ta ideja. Nekje zadaj v možganih se je odvil filmski scenarij, kako vozim po njej in otrok v meni ni dal miru, da nisem poskusil. In sem zapeljal kljub glasu poleg mene, ki mi je odsvetoval ta podvig. Čez nekaj deset sekund sem slišal samo še: “A sem ti rekla?” Zgodba je preprosta in dejstvo, da nisem upošteval fizikalnih lastnosti, ko bi jih moral, je bilo krivo za dogajanje v naslednje pol ure. Ampak lepo po vrsti.

• Sicilija z letalom in avtom v številkah in fotografijah / kaj sem videl in kje sem spal
• Savoca in Bar Vitelli iz filma Godfather / Sicilija
• Sicilija / z avtom ali letalom na Sicilijo

Verjetno nisem edini, ki si je ob pogledu na dolgo plažo, polno mivke, želel, da bi v slogu filmov zapeljal na njo in jo prevozil vsaj delček. Pred leti sem to naredil v Miamiju, tudi na Portugalskem je šlo. Zakaj ne bi šlo na Siciliji. Če bi upošteval razmere, tega ne bi naredil, ampak ko sem zapeljal, je bilo že prepozno.

Mokra mivka. Majhen obseg gume. Slab profil. Lahko bi krivil vse to, ampak v končni fazi sem lahko krivil samo sebe za to odločitev. Ko sem zapeljal par metrov po mivki in ko sem začutil, da ASP ne pomaga in da se je avto začel “posedati,” mi je bilo jasno, da sem “zajebal”. Tudi če ne bi slišal znanega: “A sem ti rekla?,” Ki je bil tokrat povsem na mestu.

Stopil sem iz “fičkota” in se nasmejal sam sebi in vedel, da me čaka precej dela. Sedel sem nazaj v avto in naredil tisto, česar sploh ne bi smel. Po “moško” sem se lotil problema. Dodal gas. Ker gas vedno pomaga, kajne? Spoiler alert: ne pomaga. Avto se pogrezne še bolj. Ego pa z njim.

In potem sem stal tam. Ni bilo sredi neskončne obale. Bilo je zelo blizu parkirišča, ki je bil na srečo poln kamperjev in z mojim pogledom, v katerem je pisalo “jaz točno vem, kaj delam”. Medtem ko je bila realnost precej drugačna. Nekaj sprehajalcev je šlo mimo in se nasmehnilo. Nekdo je potegnil telefon iz žepa. V tistem trenutku se zaveš, da boš postal del spomina nekoga drugega.

Rešitev? Vedno se najde. Tokrat sem imel srečo, da je prvi pristopil moški iz Danske, ki mi je takoj razložil, da so tisti dan že reševali dva voznika, ki sta imela v mislih podoben scenarij kot sam. Začela sva odstranjevati mivko izpod avta in poskušala podložiti “deske” pod gume. Vmes je prišel mimo starejši Italijan, ki je verjel v golo moč, vendar se je pokazalo, da gola moč povzroči zgolj še hitrejše posedanje vozila v mivko. In na koncu je prišel še Romun z lopato, ki se je nasmejal in začel odmetavati mivko izpod vozila.

Po približno 5 minutah odkopavanja smo podložili les pod gume in s pomočjo še dveh sprehajalcev je avto zapeljal iz mivke. Mala “beštija,” ki ne tehta niti tone, je bila kar izziv, ampak s skupnimi močmi nam je uspelo.

Ko se je vse skupaj končalo, sem bil precej ponižen. Malo bolj moder. In z novo zgodbo. Ker, roko na srce – prav zaradi takih trenutkov potujemo. Ne zaradi popolnih fotk, ampak zaradi tistih, “kaj mi je bilo tega treba,” situacij, ki jih čez čas pripoveduješ z nasmehom.

Bi še enkrat zapeljal po plaži? Verjetno ne. Ampak otrok v meni še vedno malo razmišlja o tem. Predvsem o tem, da bi drugič precej bolj razmislil o samih fizikalnih lastnostih mivke in vozila. Ampak koga slepim. Seveda bi! V končni fazi bi lahko poklical avtovleko, če ne bi šlo drugače!