Ali je resnica še vedno vrednota? Vprašanje ni retorično. Žal. Če bi bila resnica še vedno vrednota, bi jo branili. Bi imela težo. Bi imela posledice. Živimo v “fejk” časih, kjer je vse več laži in potvarjanja. Resnica ne prinese všečkov. Resnica zahteva napor. Preverjanje. Dvom. Ko dejstva niso priročna, se jih relativizira. Ko postanejo preglasna, se napade vir. Ko vztrajajo, se razglasi, da itak nihče ne ve, kaj je res. To ni skepticizem. To je taktika. In deluje presenetljivo dobro. Dva primera: Trump in SdS.
- Ko si za domoglupce brezdelnež in prisesan na državne jasli / laž ni in nikoli ne bo resnica
- Na krilih laži so zmagali tisti, ki so glasovali proti
- Lažejo vam / zakaj na SdS plakatih ni predstavnika stranke SD?
- Branko Grims laže / trdil, da je šlo za poskus umora, vendar ni bilo fizičnega stika
Donald Trump je to logiko povzdignil v politično orodje. Tisoče dokumentiranih laži, izmišljene volilne goljufije, alternativna dejstva in stalni napadi na medije. Pa vendar, ne le, da mu to ni škodovalo, temveč je postalo del njegove blagovne znamke. Resnica ni bila pomembna. Pomembno je bilo ponavljanje, glasnost in prepričanje, da če nekaj izrečeš velikokrat, postane vsaj za tvoje privržence resnično.
Podoben vzorec že leta gledamo tudi doma. SdS ne laže zato, ker ne bi poznala dejstev, ampak zato, ker ve, da resnica ni več odločilni faktor. Laži o medijih, sodstvu, volitvah, novinarjih in političnih nasprotnikih niso napake ali spodrsljaji. So strategija. Ko te ujamejo pri neresnici, ne sledi opravičilo, ampak nova laž, nov napad, nova teorija zarote. Cilj ni prepričati vseh, cilj je zamegliti prostor do te mere, da resnice nihče več ne zna ali noče ločiti od propagande.
Algoritmi pri tem niso nevtralni opazovalci. Nagrajujejo tisto, kar sproži čustva, ne tistega, kar je točno. Bolj kot je nekaj enostavno, bolj ko potrjuje že obstoječa prepričanja, večji je doseg. Resnica je pogosto dolgočasna, zapletena in neprijetna. Zato izgublja bitko proti poenostavitvam, polresnicam in dovolj dobrim lažem.
V politiki je to že dolgo normalno stanje. Ko se razkrije očitna nepravilnost, razprava redko teče o vsebini. Govorimo o tem, zakaj je bila zgodba objavljena, kdo stoji za njo in komu koristi. Dokumenti so drugotnega pomena, dejstva pa nadloga. Če uspeš diskreditirati vir, ti resnice sploh ni treba ovreči.
Najbolj zaskrbljujoče pa je, kako hitro se vse skupaj poleže. Par dni ogorčenja, nekaj tvitov, potem pa kolektivni vzdih in premik naprej. Ne zato, ker bi bilo vse pojasnjeno, ampak ker smo utrujeni. Navajeni. Sprijaznjeni z idejo, da resnica pač nima več moči, da bi kaj spremenila.
Ali je resnica še vedno vrednota? Morda na deklarativni ravni. V praksi pa je pogosto zgolj ovira. Nekaj, kar je treba obiti, relativizirati ali preslišati. Dokler bo tako, ne bodo zmagovali tisti, ki imajo prav, ampak tisti, ki znajo svojo zgodbo prodati najglasneje. In ki jim ljudje verjamejo, ker oni pa ja ne lažejo in zavajajo.
