Nedelja. Jutro. Na sprehodu jaz in lastniki psov. V daljavi opazim starejšega moškega s svojim škotskim ovčarjem. Pes se na robu pločnika pripravlja, da bo opravil svojo veliko potrebo in jaz sem par deset metrov oddaljen. Pes opravi potrebo in za njim ostane velik kup dreka. Gospod potegne psa in oddide, kot da se ni nič zgodilo. Ustavim se in mu rečem: “Poberi drek za svojim psom!”
- Zakaj sprehajalci psov v Španiji nosijo s seboj plastenke?
- Hvala, ker pobereš drek za svojim psom
- Zakaj je voznik z vožnjo skozi rdečo luč zalil pešče pri semaforju?
Gospod me ignorira. Povzdignem glas in še enkrat ponovim: “Poberi drek za svojim psom.” Takrat začne gospod razlagati, da ima vrečke s seboj in da bo kasneje pobral drek. Ja, seveda. Urbani mit, ki ga poznamo vsi, ki smo že kdaj stopili v pasji drek sredi mesta.
Počakam in še enkrat rečem: “Poberi drek za svojim psom.” Takrat začne gospod z žaljivkami. Zanj sem bil najprej cigan. Potem je sledilo, da naj se brigam zase. Verjetno bi sledilo še kaj, če ne bi še enkrat ponovil: “Poberi drek za svojim psom.”
Takrat se je končno začel premikati proti dreku na pločniku, ki ga je pustil za seboj njegov pes. In je pobral drek. S težavo, z jezo, z mrmranjem, ampak je pobral. Ne zato, ker bi razumel, ampak zato, ker sem vztrajal.
V resnici gre točno za to. Ne za prepir. Ne za moraliziranje. Ne za to, kdo ima prav. Gre za čisto preprosto stvar. Za skupni prostor in za osnovno kulturo sobivanja. Če imaš psa, imaš tudi odgovornost. Če se pes pokaka, pospraviš drek za njim. Brez izgovorov, brez žalitev, brez “bom kasneje.”
Morda se komu zdi nepomembno. Saj je samo en kupček dreak na pločniku. Ampak ravno iz teh “samo en” nastane mesto, kjer gledamo pod noge, namesto okoli sebe. Mesto, kjer je brezbrižnost normalna in odgovornost izjema.
Zato bom naslednjič naredil isto. Ustavil se bom in rekel: “Poberi drek za svojim psom.”
Ne zato, ker bi užival v opozarjanju drugih, ampak zato, ker si želim živeti v prostoru, kjer je osnovno spoštovanje nekaj samoumevnega. Včasih se spremembe začnejo z zelo preprostim stavkom. In včasih tudi z enim pobranim drekom.
