pasji drek pasji drek

Hvala, ker pobereš drek za svojim psom

Večer na morju. Privatno zemljišče. Sedim na terasi in opazujem v “nulo spedenano” žensko, ki je peljala na sprehod svojega ljubljenčka predem gre v “lajf”. Pes išče položaj in ga najde. Prav pošteno se olajša in z zanimanjem spremljam, kdaj in od kje bo ženska potegnila vrečke za pasji drek. Pogleda naokoli, potegne psa in odide dalje. Kot da se nič ni zgodilo.

Pes je odšel, za njim je ostal drek. Ženska si pač ne bo mazala rok s pasjim drekom, naj to stori lastnik zemljišča, kajne? Po možnosti naj celo kdo stopi vanj in potem v avto. Ker se pač osebi ni zdelo vredno pobrati pasjega dreka.

Scenarij je vsem poznan. Sicer v Ljubljani je situacija precej boljša. Lastniki psov pobirajo pasje drekce, ampak na morju je situacija precej drugačna. Že sprehod po sami “promenadi” zvečer je hoja po “minskem polju,” kjer lahko naletiš na “nagazno mino”.

Očitno nihče ne razmišlja, da se tam sprehaja še kdo drug kot pa samo oni s svojimi pasjimi ljubljenčki. In zjutraj ob 5. uri morajo smetarji oz. tisti zaposleni, ki skrbijo za čistočo mesta pobirati ta drek, ki ostaja za nevestnimi gospodarji.

Ali je res tako imeti s seboj vrečko in pobrati drek? Ali pa se je lažje delati, da se nič ni zgodilo, in iti naprej?

  1. Popolnoma strinjam! Večkrat sem opazil, da sprehajalci samo simulirajo pobiranje pasjega iztrebka, kar se mi zdi še bolj nesprejemljivo!

Komentarji so zaprti.