Ko so prispeli še zadnji glasovi po pošti, se je zgodilo nekaj zanimivega. Ne toliko zaradi samega rezultata, ampak zaradi razpoke, ki jo je ta rezultat odprl v zgodbi, ki smo jo poslušali zadnje mesece. Zgodbi o Sloveniji kot prostoru brez prihodnosti, kot državi, iz katere naj bi bilo pametno čim prej oditi. Ta zgodba ni nastala sama od sebe. Bila je načrtno grajena, ponavljana in ojačana. Del politike jo je uporabljal kot osrednji argument. Če je vse narobe, potem je jasno, kdo naj bi bil rešitev. Logika je preprosta in učinkovita, še posebej v času, ko ljudje hitro podležemo občutku, da se stvari slabšajo.
- Janez Janša kot predsednik SdS izgubil že 8 volitev / v športu bi ga zamenjali po prvem porazu
- Pomoč Izraela in izredne razmere z gorivom so se Janezu Janši vrnile kot bumerang
- Politična kultura v Sloveniji je v kurcu / dovolj je toksičnih ljudi v politiki, ki samo razdvajajo Slovenijo!
Ampak potem pridejo glasovi iz tujine. Glasovi ljudi, ki živijo drugje, v drugačnih sistemih, z drugačnimi izkušnjami. In ti glasovi ne sledijo tej črno-beli sliki. Ne potrjujejo ideje, da je Slovenija nevredna življenja. Ravno nasprotno, “out of the box” pogled je precej bolj celosten.
Morda zato, ker imajo primerjavo. Ker vedo, kako izgleda vsakdan v državah, ki jih pogosto idealiziramo. Ker so na lastni koži občutili, kaj pomeni drugačen zdravstveni sistem, drugačen trg dela, drugačna socialna varnost. Ker ob tem ugotovijo, da stvari, ki jih doma jemljemo za samoumevne, drugje niso nujno standard.
To ne pomeni, da Slovenija nima težav. Seveda jih ima. In marsikatera kritika je upravičena. A razlika je v tem, da pogled od zunaj redkeje zapade v skrajnosti. Ne potrebuje dramatizacije, da bi bil relevanten. Ne potrebuje negativne propagande, ki si jo je privoščil desni pol. Znotraj države se hitro ujamemo v lastne frustracije. Vsakodnevne izkušnje, čakanja, birokracija, občutek, da stvari stojijo na mestu, vse to oblikuje percepcijo. In ko se temu doda še politični narativ, ki te občutke sistematično krepi, dobimo precej enostransko sliko.
Zato so glasovi iz tujine zanimivi. Ne zato, ker bi bili nujno bolj pravilni, ampak ker razbijejo iluzijo, da obstaja samo ena resnica. Da obstaja samo en pogled na Slovenijo. Ironija je očitna. Tisti, ki naj bi Slovenijo zapustili, zdaj s svojim glasom sporočajo, da slika ni tako enostavna. Da država ni zgolj prostor brez perspektive, ampak nekaj bolj kompleksnega. Nekaj, kar ima svoje slabosti in svoje prednosti.
Mogoče je ravno to tisto, kar najbolj zmoti. Ker kompleksnost ni uporabna v političnih sloganih. Ne prodaja se dobro. Zahteva razmislek, ne pa instantnih zaključkov. Morda bi si zato morali dovoliti malo več distance. Ne nujno fizične, ampak miselne.
Da si priznamo, da živimo v državi, ki ni idealna, a vendar ne takšna kot jo je slikal desni pol pred volitvami in čigar narativu so podlegli volivci, ki verjamejo vsemu, kar desni pol izreče ali napiše. Resnica ni vedno tam, kjer najbolj glasno odmeva. Včasih jo je treba pogledati od daleč, da jo sploh lahko vidimo. In zaušnica desnemu polu verjetno precej boli!
