Slovenija je pred kakšnim letom dobila nov prometni znak za “voziti v zamiku”. Ideja na papirju sploh ni slaba. Ravno nasprotno. V delovnih zaporah na avtocestah, kjer so pasovi zoženi do absurda in kjer je srečanje osebnega avtomobila in tovornjaka pogosto videti kot vaja iz natančnosti, naj bi sistem omogočal bolj tekoč in predvsem bolj varen promet. Koncept je preprost, vendar ne deluje v strnjenih kolonah, ki so vsakodnevno prisotne ravno v teh delih, kjer bi moral ta znak reševati problem. Zakaj ni na teh odsekih zgolj enega pasu in malce več “odstavnih” prostorov za primer nesreče?
- Začenja se prometni kaos / naslov, ki me je danes zjutraj nasmejal
- Zaradi nesreče tovornjaka je bila avtocesta zaprta 11 ur
- Španske ceste in vožnja brez stresa
Dokler promet teče, sistem nekako še funkcionira. Ko pa pride do zastoja, se vse skupaj sesuje samo vase. Kolona tovornih vozil se ustavi. Vozniki osebnih avtomobilov ostanejo ujeti med tovornjaki. Vožnja z zamikom postane stanje zastoja brez izhoda. Potem se začne tisto počasno premikanje po meter ali dva, kjer vsak poskuša uganiti, ali bo tovornjak pred njim pustil dovolj prostora ali pa bo vse skupaj zaprl.
Najbolj fascinantno pri vsem skupaj pa je, da očitno nihče ni pomislil na najbolj osnovno stvar, promet na slovenskih avtocestah ni več izjema, ko stoji. To je postal skoraj standard. Če greš proti Primorski ali Štajerski v napačnem času dneva, je večja verjetnost, da boš stal, kot pa da se boš dejansko vozil. V takšnem prometnem kaosu sistem vožnje z zamikom preprosto ne deluje tako, kot so si ga zamislili.
Ampak ker smo v Sloveniji mojstri improvizacije, se vse skupaj rešuje sproti. Vozniki osebnih vozil se tlačijo med tovornjake, tovornjakarji poskušajo ohranjati nekaj razdalje, motoristi iščejo svojo pot med pločevino, vsi skupaj pa upamo, da se nekje naprej promet vendarle premakne.
Ob tem pa se človek ne more znebiti občutka, da smo spet dobili rešitev, ki je bila pripravljena za idealne razmere. Takšne, ki na slovenskih avtocestah obstajajo mogoče ob treh zjutraj. V realnosti pa imamo vsakodnevne kolone, živčne voznike, neskončna dela na cesti in infrastrukturo, ki že dolgo ne dohaja količine prometa.
Prometni znak sam po sebi ni problem. Ideja tudi ne. Problem je, ker se pri nas pogosto zdi, da je dovolj postaviti znak in pričakovati, da bo sistem deloval brez širšega razmisleka. Brez scenarija kaj pa, če se promet ustavi. Kar pa se na slovenskih avtocestah ne zgodi ravno redko. Ravno obratno.
Potem pridemo do paradoksa. Sistem, ki naj bi povečal pretočnost in varnost, v trenutku zastoja ustvari še več zmede, nervoze in občutka ujetosti. Vozniki pa spet improviziramo. Ker druge možnosti niti nimamo.
