Spisek ministrov nove vlade je “impresiven” in ko sem prvič videl imena, sem bil prepričan, da gre za dobro šalo. Tisto vrsto, ki jo nekdo objavi na twitterju ob treh zjutraj po napornem večeru in kjer se vprašaš kaj je šlo človeku po glavi. Potem pa ugotoviš, da to ni šala. Da ni fotošop ali eksperiment umetne inteligence. Da je to dejanski seznam ljudi, ki bodo vodili državo. V tistem trenutku človeku po glavi začne hoditi samo en stavek – kar volili, smo dobili.
- Ko se parlament spremeni v cirkus
- Ali res Slovenci hočemo državo, za kakršno smo glasovali na plebiscitu?
- Ne samo 7-mestne številke, ponujali so jim tudi hiše / in sloni letijo, kajne?
Demokracija je zanimiva stvar. Vsi jo imamo radi, dokler rezultatov ne vidimo v praksi. Potem nenadoma ugotovimo, da volitve niso talent show, kjer lahko naslednji teden popraviš napako z novim glasovanjem. Ne, tukaj so v igri mandati za štiri leta in ministri, ob katerih se začneš spraševati, ali je bil edini kriterij za izbor kdo je imel prost termin v koledarju v tem času.
Najbolj fascinantno pri vsem skupaj je, kako hitro ljudje pozabijo. Pred volitvami poslušamo zgodbe o nesodelovanju z nekaterimi političnimi strankami, o strokovnosti, kompetencah, novih obrazih, sveži energiji in drugačni politiki. Potem pride realnost. Nekateri ministri izgledajo, kot da so bili izbrani po sistemu naključnega generatorja imen. Druge prvič vidiš in se vprašaš, ali si morda zamudil kakšno sezono slovenskega političnega resničnostnega šova.
Ampak očitno je to to. To je rezultat vseh televizijskih soočenj, vseh objav na facebooku, vseh všečkov in vseh velikih besed o spremembah. Na koncu dobiš vlado, ob kateri polovica države zavija z očmi, druga polovica pa razlaga, da moramo dati ljudem priložnost. Saj veste, tista večna slovenska mantra. Dajmo jim čas. Sto dni miru. Eno leto. Cel mandat. In potem se čez štiri leta ponovno čudimo istim stvarem.
Morda je največji problem ravno v tem, da smo se navadili. Navadili smo se, da je politika cirkus. Da so ministrska mesta nagrada za lojalnost. Da kompetence niso nujno pomembne. Da se od državljanov pričakuje predvsem to, da enkrat na štiri leta oddajo glas, potem pa tiho spremljajo predstavo.
Ob vsakem novem seznamu ministrov poslušamo enake zgodbe. Kako gre za najboljšo možno ekipo. Kako imajo vizijo. Kako bodo delali za ljudi. In potem mine nekaj mesecev, ko ugotovimo, da nekateri komaj obvladujejo svoj resor, drugi pa dajejo izjave, ob katerih človek preveri, ali so to Nova24 komentarji.
Ampak iskreno? Težko je biti zares jezen. Točno to smo hoteli. Ali pa vsaj dovolj ljudi je to hotelo. Demokracija ni popoln sistem, je pa pošten v eni zelo pomembni stvari, posledice odločitev vedno pridejo na račun vseh. Tudi tistih, ki so že od začetka govorili, da to ni dobra ideja. Zato danes res težko napišem karkoli drugega kot: kar volili, smo dobili. Očitno bomo morali s tem tudi živeti. Uboga Slovenija.
Kdo so bodoči ministri:
- Andrej Šircelj: ministrstvo za finance
- Franci Matoz: ministrstvo za notranje zadeve in javno upravo
- Tone Kajzer: ministrstvo za zunanje zadeve
- Borut Rončevič: ministrstvo za izobraževanje, znanost in mladino
- Polona Rifelj: ministrstvo za okolje in prostor
- Ignacija Fridl Jarc: ministrstvo za kulturo
- Suzana Lep Šimenko: ministrica brez resorja, pristojna za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu
- Jernej Vrtovec: ministrstvo za infrastrukturo in energetiko
- Valentin Hajdinjak: ministrstvo za obrambo
- Janez Cigler Kralj: ministrstvo za kmetijstvo
- Mateja Ribič: ministrstvo za demografijo, družino in socialne zadeve
- Monika Kirbiš Rojs: ministrstvo za lokalno samoupravo, kohezijo in regionalni razvoj
- Anže Logar: ministrstvo za gospodarstvo, delo in šport
- Tadej Ostrc: ministrstvo za zdravstvo
- Mihael Zupančič: ministrstvo za pravosodje
