Donald Trump je ponovno dokazal, da je geopolitika zanj nekaj podobnega pub kvizu po petem viskiju. Tokrat je med govorom na vrhu Nata omenil Islamsko republiko Japonsko. Da, prav ste prebrali. Japonsko. Državo, kjer cesar še vedno obstaja, kjer je šintoizem del vsakdana in kjer ljudje stojijo v vrsti za vlak, ne glede na to, ali jih kdo gleda ali ne. Če bi to izjavil naključni stric na vaški veselici, bi se ljudje nasmehnili, mu natočili še en deci in rekli, da je imel očitno naporen teden. Ko pa to izjavi predsednik največje svetovne velesile, ki odloča o jedrskem orožju, carinah in vojaških zavezništvih, zadeva ni več tako zabavna.
Še posebej zato, ker to ni osamljen primer. Trump je v preteklosti že večkrat dokazal, da mu geografija, zgodovina in osnovna dejstva predstavljajo precej težav. Države menja podobno, kot menja mnenja. Če mu nekaj zveni dovolj eksotično, potem očitno spada v isti predal.
Najbolj fascinantno je, da to njegovih privržencev pravzaprav ne moti. Če bi Biden Japonsko razglasil za islamsko republiko, bi isti ljudje teden dni govorili o demenci, nesposobnosti in potrebi po takojšnjem odstopu. Ko to stori Trump, se razlage hitro spremenijo v “saj je mislil nekaj drugega”, “mediji spet pretiravajo” ali pa “ni pomembno, bistvo je bilo drugje”.
Politika je očitno postala šport, kjer rezultat ni več pomemben. Pomembno je le, kdo nosi dres. Ironija je še toliko večja, ker gre za državo, ki je ena najtesnejših ameriških zaveznic v Aziji. Japonska ni neka neznana otoška državica, ki bi jo našli šele po dolgem iskanju na zemljevidu. Gre za tretje največje gospodarstvo na svetu, pomembnega trgovinskega partnerja in ključno zaveznico Združenih držav Amerike. Ampak očitno tudi to ni dovolj, da bi si zapomnil njeno uradno ime.
Živimo v času, ko se dejstva preverjajo manj kot objave na Facebooku pred desetimi leti. Dovolj je samozavesten nastop, nekaj velikih besed in množica bo ploskala. Če pa kdo opozori na očitno napako, je takoj označen za dlakocepca ali političnega nasprotnika. Morda je največja težava prav v tem. Ne da predsednik naredi lapsus. To se zgodi vsakomur.
Težava je, da smo prišli do točke, ko se od politikov ne pričakuje več niti osnovnega poznavanja sveta. Dovolj je, da so glasni. In da imajo občinstvo, ki jih bo branilo ne glede na vse.
Če bo šlo tako naprej, me ne bo presenetilo, če bomo kmalu poslušali o Budistični republiki Braziliji ali pa o Demokratični ljudski republiki Kanadi. In nekdo bo tudi za to našel razlago. Ker danes ni več pomembno, ali je nekaj res. Pomembno je le, kdo je to izrekel.
Ko ze mislim da me Tramp ne more vec presenetiti, se zhodi ravno to.
Pri njemu dno nima dna :)