Nikoli, ampak res nikoli si nisem mislil, da bom napisal kaj takšnega. Da bi za dokazane požigalce, ki požare zanetijo namenoma iz užitka, objestnosti ali zato, ker jim je preprosto všeč gledati, kako nekaj gori, uvedel kazen zažiga pri živem telesu. Ko to napišem, se tudi sam vprašam, kam smo prišli. To zveni nehumano, nečloveško. Zveni kot “oko za oko”. Zveni kot kazen iz nekega drugega časa, ko je bila meja med pravico in maščevanjem precej bolj zabrisana.
- Namesto v oborožitev raje investirajmo v sredstva za reševanje in gašenje
- Požar v Omišu in zame Omiš ni samo mesto v Dalmaciji
- V vročini trpijo starejši ljudje, delavci, živali
- RKC moli za dež in gasilce / tako si oni predstavljajo pomoč pri požaru na Krasu!
Ampak potem pogledam posnetke požarov. Gledam gozdove, ki gorijo. Gledam ljudi, ki bežijo iz svojih domov. Gledam živali, ki nimajo kam pobegniti. Gledam gasilce, ki se z vso opremo podajo v ogenj, medtem ko nekdo drug požar morda opazuje z varne razdalje in se ob tem celo zabava. Poslušam o številu mrtvih zaradi nekoga, ki se odločil, da bo malce “podkuril”. Takrat imam vsega dovolj.
Ker požigalec ne ogroža samo nekaj dreves ali nekaj hektarjev trave. Požar je lahko v nekaj minutah katastrofa. Lahko uniči domove, kmetije, gozd, živali, življenja. Lahko človeka prisili, da zapusti vse, kar je ustvarjal desetletja. Lahko gasilca postavi v situacijo iz katere se ne vrne.
Ne morem razumeti ljudi, ki požare zanetijo namenoma in iz užitka. Ne govorim o človeku, ki je naredil napako. Ne govorim o nesreči. Ne govorim o požaru, ki nastane zaradi tehnične okvare ali nepredvidenega dogodka. Govorim o človeku, ki vzame vžigalnik, gre nekam, kjer ve, da lahko nastane katastrofa, in prižge. Ali polije bencin in prižge.
Tak človek se mora zavedati, kaj počne. Če seveda sploh razume posledice svojih dejanj. Prav zato se mi v trenutkih jeze zdi, da bi moral takšen človek občutiti vsaj del tega, kar povzroči drugim. Ne dobesedno s kaznijo, kakršno sem zapisal v naslovu, ker država ne sme postati požigalec, ki kaznuje požigalca z istim nasiljem. Ampak z zaporno kaznijo, ki bi bila tako resna, da bi vsakemu bodočemu požigalcu postalo jasno, da požig ni zabava, ni adrenalinski šport in ni način, kako priti do nekaj minut pozornosti.
Ker danes imam občutek, da se pri nekaterih storilcih vse skupaj prehitro konča pri besedah duševne težave, neprištevnost, mladost, objestnost. Razumeti, zakaj je nekdo nekaj naredil je ena stvar. Odgovornost za posledice pa nekaj povsem drugega.
Če nekdo namerno zaneti požar pri katerem ljudje tvegajo svoja življenja, potem mora biti kazen temu primerna. Če zaradi njegovega dejanja umre človek, mora biti sistem sposoben to obravnavati kot dejanje, ki je lahko po posledicah primerljivo z najtežjimi kaznivimi dejanji. Če pogori na tisoče hektarjev gozda in v ognju končajo živali, pač ne moremo govoriti o objestnosti.
Morda je prav ogenj ena najbolj brutalnih stvari, ki jih lahko človek spusti izpod nadzora. Začne se z majhnim plamenom, konča pa se lahko z uničeno pokrajino, evakuacijo naselij in ljudmi, ki se borijo za lastno življenje. Medtem ko mi sedimo pred televizijo in gledamo katastrofo, so tam gasilci. Ljudje. Očetje, mame, sinovi, hčere, prijatelji, sosedje. Ljudje, ki gredo v ogenj, ker je nekdo drug odločil, da bo ta ogenj zanetil. Zato bi pri požigalcih potrebovali predvsem veliko manj tolerance in veliko več odgovornosti.
Ne potrebujemo srednjeveškega prava. Ne potrebujemo maščevanja. Potrebujemo pa kazni, ki bodo jasno pokazale, da je namerno požiganje ena najbolj nevarnih oblik objestnosti in da družba takšnega početja ne bo tolerirala.
Kajti ko nekdo zaneti ogenj, prižge tveganje za ogrožanje življenj. Če zaradi njegovega početja v ogenj stopijo gasilci, potem si je težko predstavljati bolj beden razlog za ogrožanje človeškega življenja kot to, da je nekomu preprosto všeč gledati, kako gori. Takrat človek res težko ostane miren. Naslov je namenoma brutalen. Ker so včasih tudi posledice dovolj brutalne, da človek ob njih težko najde bolj blage besede.
