Svet je šel dobesedno v kurac. Težko najdem drugačne besede ob informaciji, ki sem jo danes prebral. V Dravo je padel leto in pol star otrok, medtem ko naj bi mimoidoči dogajanje opazovali in snemali. Otroka je Drava nosila, na koncu pa ga je rešil 80-letni Mariborčan. Kapo dol temu človeku. Pri 80 letih je naredil tisto, kar bi moral v podobni situaciji narediti vsak človek, ki vidi otroka v smrtni nevarnosti. Ni izvlekel telefona. Ni začel snemati. Ni razmišljal, ali bo posnetek dobil dovolj ogledov. Ukrepal je.
- Ko drugi opazujejo, ko nekdo v morju kliče na pomoč
- Ko je prihod na cilj bolj pomemben od življenja / sram vas je lahko!
- So mediji ogledalo družbe? Ali je družba ogledalo medijev? Smo vsi ogledalo algoritmov?
Prav to je tisto, kar me pri celotni zgodbi najbolj zmrazi. Ne samo dejstvo, da je tako majhen otrok končal v Dravi, ampak predvsem odziv ljudi, ki so bili tam. Če je človek dovolj blizu, da lahko snema dogajanje, potem je težko razumeti, zakaj ne poskuša pomagati. Seveda ni vsak sposoben skočiti v reko in reševati človeka. Drava ni nedolžna luža in skok v deročo reko je lahko smrtonosen. Obstajajo pa tudi drugi načini pomoči. Ne stojiš zgolj tam in snemaš.
Danes imamo telefon praktično vedno v roki. In očitno smo prišli do točke, ko je za nekatere prvi odziv na nesrečo snemanje, ne pomoč. Kot da je pomembneje imeti video dokaz, da se je nekaj zgodilo, kot pa poskusiti preprečiti tragedijo. Še bolj bizarno pa je, da se potem takšni posnetki pogosto znajdejo na družbenih omrežjih. Nekdo umira, nekdo drug pa razmišlja, kako bo dogodek objavil. Kaj se je zgodilo z osnovnim človeškim refleksom, da pomagaš človeku v težavah? Empatija očitno res postaja redka dobrina.
Ob tem pa se seveda postavlja tudi vprašanje odgovornosti staršev. Leto in pol star otrok ne more sam poskrbeti zase. Ne more oceniti nevarnosti, ne more razumeti, da je reka lahko smrtonosna, in ne more odgovarjati za svoje odločitve. Odrasli smo tisti, ki moramo paziti na otroke. Če je otrok brez nadzora prišel do Drave in padel vanjo, potem je povsem legitimno vprašati, kako je do tega sploh prišlo.
Ampak danes je najpomembnejše nekaj drugega. Otrok je preživel. In za to gre zahvala predvsem 80-letnemu Mariborčanu, ki je pokazal, da leta niso pomembna, ko gre za človečnost.
Morda bi se morali vsi skupaj vprašati, kaj bi naredili mi. Bi pomagali ali bi izvlekli telefon? Upam, da bi pomagali. Ker če bomo nekoč prišli do točke, ko bomo ob človeku v stiski samo še snemali, gledali in čakali, da bo nekdo drug nekaj naredil, potem nismo izgubili samo empatije. Izgubili smo nekaj bistveno bolj pomembnega. Človečnost.
