Včeraj je bila zaradi policijske intervencije več ur zaprta dolenjska avtocesta. Promet je obstal. Kolone so se podaljševale. Ljudje so čakali. Kasneje je zgodba dobila tragičen epilog. Oseba, zaradi katere je bila avtocesta zaprta, je umrla. Policija je posredovala več ur, da bi preprečila najhujše, vendar ji to žal ni uspelo. Še bolj kot sam dogodek pa me je pretresel odziv ljudi. Dovolj je bilo odpreti odpreti družbena omrežja ali prebrati komentarje pod novicami. Koliko časa bo še zaprto? Kdo bo meni plačal izgubljeni čas? Zakaj ne odstranijo človeka? Ali res mora zaradi enega stati cela avtocesta? Komentarji brez kančka razumevanja, brez najmanjše empatije. Kot da na drugi strani ni človek. Kot da je šlo zgolj za oviro v prometu.
- Ste že kdaj pomislili na samomor? Danes je svetovni dan preprečevanja samomora!
- Upam, da poslanec SdS Andrej Hoivik prejme pomoč, ki jo potrebuje
- Je čas za virtualni samomor?
Ne poznamo zgodbe te osebe. Ne vemo, kaj jo je pripeljalo do roba. In iskreno, tega niti ni treba vedeti. Dovolj bi moralo biti zavedanje, da je nekdo prišel do točke, ko ni več videl izhoda. To ni nekaj, kar bi smeli meriti v minutah zamude. Najlažje je sedeti v klimatiziranem avtomobilu in jezno pritiskati na telefon. Veliko težje je pomisliti, da bi na tistem nadvozu lahko stal tvoj sin. Tvoja hči. Mama. Oče. Prijatelj. Partner. Nekdo, ki ga imaš rad. Bi tudi takrat razmišljal predvsem o tem, da zamujaš na sestanek ali da boš domov prišel uro kasneje? Ne verjamem.
V takšnih trenutkih se pokaže, kakšna družba smo. In žal se vedno znova pokaže, da smo postali nestrpni. Navajeni smo, da mora vse teči po našem urniku. Če se promet ustavi za deset minut, smo jezni. Če obstanemo za uro, že iščemo krivca. Če pa nekdo zaradi svoje življenjske stiske ustavi promet, ga mnogi vidijo predvsem kot nekoga, ki jim je pokvaril dan.
Morda je prav to najbolj žalostno spoznanje. Da je za marsikoga ura zamude vredna več kot človeško življenje. Policisti, gasilci, reševalci in drugi, ki so bili včeraj na terenu, niso zapirali avtoceste zato, da bi nagajali voznikom. Poskušali so rešiti človeka. To je njihovo delo. In to bi morala biti tudi naša želja, da se takšne zgodbe končajo drugače.
Tokrat se niso. Če nas po takšnem dogodku najbolj skrbi izgubljena čas na avtocesti, potem imamo kot družba precej večji problem od prometnih zastojev.
Če pa ta zapis bere kdo, ki se trenutno spopada z občutkom brezizhodnosti, naj ve, da v tem ni sam. Pogovor z bližnjim, osebnim zdravnikom ali strokovno pomočjo je lahko prvi korak. V Sloveniji je pomoč na voljo in prositi zanjo ni znak šibkosti, ampak poguma.
Kje najdete pomoč (vir)?
- za mlade projekt #tosemjaz
- 116 111 / TOM – telefon za otroke in mladostnike (vsak dan med 12. in 20. uro)
- 116 123 / Zaupni telefon Samarijan in Sopotnik (24h/dan)
- 01 520 99 00 / Klic v duševni stiski (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj)
