kzs slovenija kzs slovenija

Nika Barič predstavi svojo plat zgodbe / KZS, vas ni nič sram

Košarkarska zveza Slovenije je včeraj iz ženske reprezentance vrgla najboljšo igralko Niko Barič. Razlog, ki so ga navedli, je bila njena objava na Facebooku. Na KZSju so ugotovili, da gre za rasistično izjavo, ki nas vrača v neke druge čase. “Takšne trenerje imamo, ‘znalci’ pa tujce podpisujejo!” – to je bila izjava, v kateri so oni prepoznali rasizem. Ne, to ni smešno, ampak zgolj dokaz, da so očitno izgubili kompas.

Nika Barič se je danes odzvala z zapisom na Facebooku, s katerim predstavi še svojo stran zgodbe, ki pa očitno ni povsem takšna, kot so jo včeraj v mediji prikazali odgovorni na KZS. Iskreno povedano – njej bolj verjamem kot pa verjamem “veljakom” na KZS, ki so se očitno odločili, da Nika nima več prihodnosti v Sloveniji in slovenski reprezentanci. Zgolj za to, ker povedala svoje mnenje o trenerju Grgiču, ki je močno pripomogel k uspehu ženske košarke v Sloveniji.

Če bi imeli odgovorni na KZS vsaj malce “jajc,” bi skupinsko odstopili in se opravičili za te izjave, ki so jih včeraj plasirali v javnost:

Deljenje družbe in ekipe z govorjenjem o tujcih in domačih je lahko sila nevarno in nas spominja na neke druge, bolj temne čase zgodovine. Ob tem, da je večina članov naše reprezentance ”tujcev” v nekem drugem okolju, kjer se srčno trudijo svoji ekipi prinesti čim boljši rezultat. In to velja tudi za osebo, ki je napisala ta sramotni komentar. 

Spodaj pa je komentar Nike …

“Dragi prijatelji. Najprej se vam želim iskreno zahvaliti za vsa sporočila podpore, ki sem jih prejela po včerajšnji odločitvi Košarkarske zveze Slovenije. Res je bilo ogromno sporočil in klicev, opravičujem se vam, saj na vse niti nisem uspela odgovoriti. Na tem mestu želim poudariti, da sem za slovensko reprezentanco do 16 let prvič zaigrala s komaj 12-timi leti, leta 2005 v Estoniji, članski reprezentančni dres sem na uradni tekmi prvič oblekla pri 15-tih letih, leta 2008.  V 18 – ih letih se je nabralo 50 nastopov v članski ter približno toliko v mlajših reprezentančnih selekcijah. V vsem tem obdobju sem se vedno odzvala vabilom v dres z državnim grbov, razen v primerih, ko so mi bolezen ali poškodbe to preprečile. Vselej sem pred osebnimi interesi na prvo mesto postavljala reprezentančni dres, tudi če sem zaradi tega morala odpovedati odhod v WNBA ligo ter tudi, ko so mi zdravniki nastope odsvetovali. Tako sem na zadnjem evropskem prvenstvu v Franciji nastopila, kljub velikim zdravstvenimi težavami, na lastno odgovornost.

Ob tem želim spomniti, da sem z največjo odgovornostjo v slovenskem dresu igrala ne glede na to, kdo je bil njen selektor in kdo so bili ljudje v vodstvu reprezentance. Tudi z aktualnim selektorjem nisem imela, niti nimam nikakršnega konflikta, kar lahko potrdijo tudi reprezentančne soigralke. S svojo objavo na družbenih omrežjih nikakor nisem imela v mislih delitve na domače in tujce, še najmanj sem se s to objavo želela vračati v temne čase naše zgodovine. S svojo objavo ob vnovičnem velikem uspehu našega nekdanjega selektorja in mojega nekdanjega klubskega trenerja sem želela izraziti svoje mnenje o njegovi zamenjavi pred domačim Eurobasketom, predvsem pa nestrinjanje z načinom in ‘timingom’ same zamenjave. Za tem stojim. Še vedno sem tega mnenja, nenazadnje sem to isto mnenje medijem v izjavah dala že, ko je do tega prišlo pred letom in pol. Trener, ki je najbolj zaslužen, da je najprej mlajše, nato pa še člansko reprezentančno košarko postavil na evropski košarkarski zemljevid, si po mojem mnenju tega nikakor ni zaslužil.

Dobro vem, kje je bila Slovenija leta 2005 in kje je danes in kakšna je bila pot, ki smo jo s soigralkami in trenerji morale prehoditi, da bo Slovenija letos že četrtič zapored igrala na Eurobasketu. Če je to moje prepričanje in mnenje, ki ga ne skrivam in sem ga večkrat tudi javno povedala razlog za mojo izključitev iz reprezentance, tudi prav. Bi pa pričakovala, da bodo v vodstvu reprezentance imeli toliko poguma, da mi bodo to povedali v obraz, ne pa, da bodo to izpeljali pod pretvezo nekega zapisa na družabnih omrežjih, s katerim sem ponovila tisto, kar sem povedala že oktobra leta 2021. Odnos kakršnega sem bila po vseh teh letih deležna pred in na zadnjem reprezentančnem zboru je dal slutiti, da v reprezentanci nisem več zaželena. Vodilni so očitno samo iskali način, na katerega bi se me lahko čim bolj elegantno znebili. Tu moram poudariti, da to nima nobene zveze z izgubo kapetanskega traku. Spoštujem selektorjevo odločitev o tem, sem pa mnenja, da sem si po 18-tih reprezentančnih letih zaslužila, da bi me o tem kdo iz vodstva krovne organizacije ali reprezentance vsaj obvestil.

Ob prisilnem slovesu od reprezentančnega dresa upam, da se bodo v vodstvu naše krovne zveze držali tistega, kar je v včerajšnji izjavi zapisal selektor sam, da reprezentanca ni v lasti nikogar. Trenutne razmere v reprezentanci so namreč daleč od tega. Če je bila ta reprezentanca do prihoda novega selektorja znana po izjemnem vzdušju je le – to bilo v zadnjem obdobju na najnižji ravni kar pomnim. To se je nenazadnje odražalo tudi na parketu, saj so bile naše igre v kvalifikacijskem ciklusu za Eurobasket 2023 veliko slabše, kot bi si vsi skupaj želeli. Poraja se mi vprašanje ali so odgovorni sploh seznanjeni z vsem kar se v zadnjem obdobju dogaja v reprezentanci in kaže točno na to, da si nekdo želi to reprezentanco preveč prilastiti. To pa za prihodnost slovenske ženske košarke zagotovo ni dobro.

Hvala vsem, ki ste me vsa ta leta podpirali in spodbujali v reprezentančnem dresu na tribunah doma in po celotni Evropi. Podprite naša dekleta v čim večjem številu tudi na letošnjem domačem evropskem prvenstvu v Stožicah. Sama bom njihov največji navijač. Srečno Slovenija!”