Če imate doma najstnika, potem verjetno poznate izraz “six-seven”. Oziroma 6/7. Če se sprašujete kaj pomeni, ste zašli v slepo ulico. Kar je pravzaprav bistvo celotne zgodbe. Izraz 6/7 izvira iz pesmi “Doot Doot (6 7)” ameriškega raperja Skrilla, nato pa se je razširil prek posnetkov košarkarja LaMela Balla, ki je visok šest čevljev in sedem palcev. Genialno? Niti ne. Smiselno? Še manj. Ampak od kdaj internet potrebuje smisel? Potrebuje nekaj, kar se prime, se ponavlja in gre odraslim dovolj na živce, da postane zanimivo.
- Govorili so o letečih avtomobilih in potovanju na luno
- Kam so izginile FKK plaže in sončenje zgoraj brez?
- Zakaj se mobilne hiške imenujejo mobilne, če so stacionarne?
Tako je 6/7 postal izraz, ki nima jasnega pomena, vendar ga razumejo vsi, ki ga uporabljajo. Ali pa vsaj mislijo, da ga razumejo. Dictionary.com ga je celo razglasil za besedo leta 2025, čeprav ne gre niti za besedo niti za nekaj, kar bi imelo določljiv pomen.
Mislim, da sem končno odkril pravi pomen izraza 6/7. Od šestih zjutraj do sedmih zvečer. Do 67. leta. Ali pa celo dlje.
To je tista odrasla različica internetnega mema, ki ni več smešna. Zjutraj vstaneš ob petih, da se pripraviš na službo, ob šestih začneš delati, ob sedmih zvečer pa ugotoviš, da si končno odgovoril na zadnje elektronsko sporočilo. Seveda samo pod pogojem, da vmes nisi dobil še “emajla” sodelavca, ki bi potreboval samo eno malenkost. Potem greš domov, poješ večerjo, preveriš, kaj se je zgodilo v službi v tistih sedemnajstih minutah, ko nisi gledal v telefon, in zaspiš z mislijo, da bo jutri vse skupaj bolj umirjeno.
Ne bo. Naslednji dan bo znova 6/7.
Včasih smo verjeli, da bo tehnologija skrajšala delovni čas. Računalniki naj bi nam omogočili, da bomo delo opravili hitreje. Elektronska pošta naj bi poenostavila komunikacijo. Mobilni telefoni naj bi nam dali več svobode. Umetna inteligenca naj bi prevzela dolgočasna in ponavljajoča se opravila.
V resnici smo dobili več dela, več sporočil, več sestankov in pričakovanje, da smo dosegljivi ves čas. Ker lahko na elektronsko pošto odgovorimo ob desetih zvečer, nekdo pričakuje, da bomo nanjo odgovorili ob desetih zvečer. Ker lahko delamo od doma, lahko delamo tudi takrat, ko bi morali biti doma. Nekoč je bilo konec službe takrat, ko si zapustil pisarno. Danes je konec službe takrat, ko zmanjka baterije. In ker imamo polnilce povsod, službe pravzaprav nikoli ni konec.
Potem pride država in nam pojasni, da bomo morali zaradi daljše življenjske dobe tudi dlje delati. Slovenska pokojninska reforma sicer ohranja 40 let pokojninske dobe, starostna meja za tiste z najmanj 15 leti zavarovalne dobe pa se bo postopoma dvignila s 65 na 67 let. Sprememba bo potekala od leta 2028 do leta 2035. Kdor bo dopolnil 40 let pokojninske dobe, se bo leta 2035 lahko upokojil pri 62 letih. Torej ne bomo vsi avtomatično delali do 67. leta, čeprav se ta številka zelo lepo ujema z novim življenjskim motom.
Težava seveda ni samo v številki. Težava je v predstavi, da lahko človek desetletja dela v enakem tempu, pod enakimi obremenitvami in z enako učinkovitostjo. Kot da so vsa delovna mesta enaka. Kot da je povsem vseeno, ali sediš v pisarni, delaš na gradbišču, dviguješ ljudi v domu za starejše, voziš tovornjak ali stojiš osem ur za tekočim trakom.
Na papirju smo vsi zgolj zavarovanci. V resničnem življenju pa imajo nekateri pri 60 letih uničen hrbet, obrabljena kolena in telo, ki že dolgo opozarja, da excelova tabela ne razume biologije.
Morda je prav zato 6/7 popoln izraz našega časa. Otrokom ne pomeni ničesar, odraslim pa lahko pomeni vse. Delo od šestih do sedmih. Kredit do 67. leta. Čakanje na pokojnino do 67. leta. Vmes pa produktivnost, dosegljivost, optimizacija in obvezno vprašanje, zakaj mladi nočejo živeti tako, kot smo živeli mi. Morda zato, ker vidijo, kam vodi. Od šestih do sedmih. Do 67. leta.
6/7. Sedaj vsaj vem, kaj to pomeni.
