Seveda je vprašanje iz naslova povsem retorično. Zakaj bi vlada znižala marže naftnim trgovcem, če lahko rekordne cene goriva preprosto plačamo državljani? Usluge pred volitvami je namreč treba poplačati in precej bolj priročno je, če račun na koncu pristane pri ljudeh, ki se vsak dan vozijo v službo, po otroke, k zdravniku ali pač živijo nekje, kjer javni prevoz obstaja predvsem v političnih govorih.
- Na Hrvaškem so nižje cene goriv / tišina desnega pola je zanimiva
- Se je Janez Janša že zahvalil Bibiju in Doniju za višje cene goriva?
- Kako stresna je vožnja po slovenski avtocesti v primerjavi z vožnjo po italijanski?
Danes je cena dizelskega goriva 1,991 evra za liter. Še malo in bomo lahko ob točenju na bencinskem servisu namesto PIN-kode vpisali številko obrokov. Tako visoke cene dizla še nismo imeli, ampak očitno to ni dovolj velik problem, da bi oblast začela iskati rešitve tam, kjer jih dejansko lahko najde.
Pred volitvami je bilo seveda precej drugače. Takrat so imeli rešitve za vse. Gorivo naj bi bilo poceni, življenje lepše, država učinkovitejša in ljudje srečnejši. Govorilo se je celo o gorivu za en evro. Zdaj končno razumem, kaj so imeli v mislih. En evro za pol litra. Obljuba torej skoraj drži, samo drobnega tiska očitno nismo dovolj pozorno prebrali.
Še bolj absurdno je, ko minister Vrtovec stopi pred kamero in razloži, da se počuti nemočnega. Minister. Član vlade. Človek, ki sedi tam zato, ker naj bi imel vzvode, možnosti in odgovornost. Če je on nemočen, potem res ne vem, kaj naj reče človek, ki vsak teden na bencinski črpalki pusti vedno večji del svoje plače.
Vlada bi lahko posegla v marže naftnih trgovcev. Lahko bi iskala rešitve, ki bi breme razdelile še drugam kot zgolj na pleča potrošnikov. Toda očitno je precej lažje skomigniti z rameni, pogledati v kamero in povedati, da se ne da nič. Vedno se namreč da nekaj narediti. Vprašanje je samo, komu želiš pomagati. Trenutno je odgovor precej očiten.
