[...] Gasper mi poslje sporocilo, da se je odlocil da gre s svojo brutalno Cupro s 300KM poskusiti sreco in avto naDrag v Varazdin. Odhod iz Ljubljane je bil ob 3:15. Dezevna noc, ki ni obetala nic dobrega. Jaz sem ga cakal na Trojanah in razmisljal, ce me sploh vlece v dezeven dan, ko bi lahko doma v postelji mirno sanjal in uzival noc. Vendar je moc adrenalina in hitrosti bila vecja. Ko me pobere na Trojanah sem videl njegovo zalost v glasu, ko ni bil preprican v vreme. Voznja je glede na dezevne razmere in na njegove semi slick gume potekala precej upokojensko, ampak zgodaj zjutraj je bilo to povsem prijetno. V okolici Maribora so strele parale nebo, vendar pogled proti Ptuju in naprej je kazal vsaj malce drugacno podobo. Nekje dalec zadaj se je namrec nekaj oranzno svetilo. Upala sva, da je to res sonce. Prehod skozi mejo, kjer so zaspani cariniki opravljali svoje formalnosti in voznja po hrvaski strani je minila hitro. Z eno opazko. Hrvaske ceste so v razsulu, srecni smo, da imamo taksne ceste, kot jih imamo. Hiso so brez fasad, vsakih 20 metrov je gostilna, kot da bi prisel nekam nazaj v cas. Deja vu! Prihod na prizorisce, kjer je bilo zbranih ze preko 40 avtov. Nekaj Slovencev je prislo ze prejsnjo noc in so uzivali v zabavi, ki so jo organizatorji pripravili. Izrazi na njihovi licih so povedali vse. Prihava vozila in voznja v bokse. In potem cakanje do zacetka draga. Seveda, nekaj sem pozabil omeniti. Vreme se je spremenilo in zjutraj ob 9 uri je bilo 26 stopinj, nikjer oblacka in sonce je dobesedno zgalo. Seveda so posledica danes zelo mocne. Dirka je potekala hitro. Ker so skoraj vedno ena in ista vozila, tudi ni bilo presenecenj. Razvrstitev po razredih in potem se je zacelo izlocanje. Najhitrejsi cas je dosegel Edo s svojim monstrumom Audijem RS2. Vmes so skakale hostese in sonce je zgalo. O samih razvrstitvah in razultatih ne bom razpredal, kajti jih ne vem. Gasper je na zalost za 2 tisocinki, po fenomenalnem startu in vodstu se na 250 metrih, izgubil proti golfu I. generacije. Tako, da je bilo zanj konec tekmovanja in sva lahko odsla proti domu. Cesta je bila suha in gume ogrete. Avto ima s svojimi 300 konji fenomenalne pospeske in “limanje na zic” je povsem obicajna stvar pri prestavljanju. Tudi pri hitrostih nad 180 km/h se obcutijo pospeski. Pri 240 km/h je avto stabilen in lahko vodljiv, edini problem je prevec trdo podvozje, kajti avto se malce prevec zvija in se cuti poskakovanje ob luknjah ali robovih asfalta. Sicer pa ta avto dobesedno “leti”. [...]

jaz sem jih dozivel tako.. ti pa verjetno drugace.. pa ne zivim v velikem mestu.. ravno nasprotno..

LP