Lep dan še naprej.

Glede designa in koncepta tele rešitve za Delo.si torej. Kot prvo se je takega projekta pogumno že lotiti, ker je, poleg zelo žalostne projektne sistematizacije (in verjemi, da je za malo agencijo to še hujši problem; nenazadnje si kakšne hujše spremembe procesa, ki ga zastavi naročnik ne moremo izboriti),
za takšen projekt potrebno tudi stopiti z imenom in priimkom ter podjetjem.

“Gre v ogromni meri tudi za pomanjkanje sodelovanja z naročnikom, ter uredniškega sistema kot tudi za nerazumevanje vsebine (tako v tekstovni, kot foto obliki). In tudi tukaj govorim iz lastnih izkušenj.”

Glede tegale citata… sodelovanje z naročnikom je večkrat problem za nepopolnost in iz mojih izkušenj predvsem nerelevantnost izdelka. V tem primeru projekt na žalost ni bil izpeljan partnersko, ampak izvedbeno, če veš kaj mislim, drugačne poti na žalost ni bilo… Glede nerazumevanja vsebine pa ne vem natančno kaj si mislil, če si s tem slučajno meril na celoten kadrovsko – operativni profil, ki na žalost definira delovanje slovenskih spletnih medijev (predvsem portalov časopisnih hiš) se strinjam, žalujem in ostro protestiram nad tem kar se dogaja… ampak kaj prida ne morem spremeniti, s to zadevo sem se in se še vedno veliko ukvarjam kot medijski komunikolog in novinar.

“Oblikovanje tovrstnih projektov zahteva več kot samo zadovoljiv grafični sistem hierarhije elementov in dejansko gre za projekt za katerega lahko na prste ene roke preštejem oblikovalce, ki so ga sposobni kvalitetno izpeljat.”

Se strinjam in nič drugega :)

“Tako kot se bo slovenski prostor moral naučiti sprejemati kritiko in ne konstantno jokat o olajševalnih okoliščinah. Vem, da je zadnja izjava provokativna, ampak vsakič ko se objavi sranje (tudi z naše strani) se vedno slicuje na roke, budgete in podizvajalce. Še nikoli nisem na naši sceni prebral odziva, kjer bi avtorji sprejeli odgovornost za svoje delo, priznali pomankljivosti, ter povedali da z novo pridobljenim znanjem lahko naslednjič zadevo naredijo bolje. Mislim, da je sprejemanje kritike in ločevanje zrnja od plevela iz nje ogromen del profesionalnosti. Prej ko se ga bomo naučili, lažje nam bo”

O tem pa se strinjam skoraj brez pridržkov. Mi nikoli ni bilo težko in tudi nikoli ne bo težko stati za projektom in debatirati o njegovih pomanjkljivostih in pod težo argumentov tudi priznati pomankljivosti v dobrem duhu, da lahko zavedanje o njih drugič pripelje do boljšega izdelka. Pri tem projektu smo predvidevali tudi konkretno študijo o konceptualni zasnovi, uporabljenih prijemih in seveda različne nivoje testiranj in strokovnih avtorizacij projekta. Je bilo vse od tega izvedeno. Ne, eh…evo pa spet jamram o pomanjkljivostih :)

Skratka, ne morem popolnoma vsebinsko komentirati tvojih komentarjev, ker je moj profesionalni profil nekoliko drugačen, sem jih pa že prenesel ekipi, ki se ukvarja z delom, ki si ga komentiral. Bi pa vseeno, če smem, dodal še en “zamislek” :). Prej si omenil jamranje in in jokanje, jaz pa bom za trenutek “šinfanje”, ki je še en slovenski nacionalni šport. Tudi v tvojih objavah se poleg kritike niti v majhnem procentu ne pojavlja kakšna “dobra beseda”. Osnova konstruktivnega komentarja (tudi strokovnega) pa je ravno v prisotnosti “plusov in minusov”. Projekt je v nekaterih pogledih tudi dober, v sami grobi osnovi pa v določenih elementih tudi odličen. Precej pozitivih akspektov prenove Delovega portala je izrazila tako strokovna kot laična javnost. Včasih znamo pozabiti tudi kako pomembna je beseda uporabnikov, kar je še ena zadeva, ki je problem slovenske stroke na področju o katerem govorima. Skratka, tvoj komentar sprejemamo konstruktivno, ti pa ponujam sijajno priložnost, da ga še dopolniš k kakšnim plusom (pa naj bo referenca kar osnovni prispevek ;).

Verjamem in iz osebnih izkušenj vem, da dober načrt in grafično oblikovanje ne pomenita praktično nič brez kvalitetno izvedenega “front-enda”. Vendar to je zgolj vrh ledene gore v tem projektu. Kot rečeno ogromno težav se striva tako v backendu, večina pa jih leži v samem designu. Pazi! Ne govorim zgolj o grafiki, ampak o celotni rešitvi. Gre za tipičen problem o katerem bentim, tolmačim in občasno tudi predavam in sicer da pri interaktivnih medijih je bistvena razlika pri simpatičnih slikah, ki se gledajo v grafičnih programih, ter dejanskim končnim izdelkom. Večina pomankljivostih, ki jih izpostavljam v prejnšnjem komentarju niso samo stvar nesposobnih programerjev. Gre v ogromni meri tudi za pomankanje sodelovanja z naročnikom, ter uredniškega sistema kot tudi za nerazumevanje vsebine (tako v tekstovni, kot foto obliki). In tudi tukaj govorim iz lastnih izkušenj. Oblikovanje tovrstnih projektov zahteva več kot samo zadovoljiv grafični sistem hierarhije elementov in dejansko gre za projekt za katerega lahko na prste ene roke preštejem oblikovalce, ki so ga sposobni kvalitetno izpeljat. Potem pa seveda pride na vrsto še celoten politično-poslovni aspekt, kjer se zadeve samo še dodatno zakomplicirajo žal v škodo projekta.

Moj prejšnji komentar je vsekakor trd ampak mu ne bi očital nekonstruktivnosti. Vzel sem si čas ter analitično in objektivno razdelal pomankljivosti izdelka. Vsekakor pa ne gre pričakovati, da bom dajal nasvete kako to izboljšati (vsaj ne v takih okoliščinah, lahko pa me povabiš na kavo če bi rad slišal kaj bolj konkretnega). O zadevi ne bi razmišljal nič drugače, četudi bi projekt nastal na renderspaceu, saj nisem pritlehna korporativna lastnina, je pa res da ne bi javno razpravljal o tem še zlasti ne v imenu podjetja. Med drugim npr. zelo rad izpostavljam pomankljivosti Dnevnika, ki je renderspaceovo delo. Kdo sem in kaj sem in predvsem kaj si jaz mislim, da sem je absolutno nepomembno. Kar mojim besedam daje kredibilnost je njihov pomen in vsebina. O tem naj vsak bralec presodi sam. Tako kot se bo slovenski prostor moral naučiti sprejemati kritiko in ne konstantno jokat o olajševalnih okoliščinah. Vem, da je zadnja izjava provokativna, ampak vsakič ko se objavi sranje (tudi z naše strani) se vedno slicuje na roke, budgete in podizvajalce. Še nikoli nisem na naši sceni prebral odziva, kjer bi avtorji sprejeli odgovornost za svoje delo, priznali pomankljivosti, ter povedali da z novo pridobljenim znanjem lahko naslednjič zadevo naredijo bolje. Mislim, da je sprejemanje kritike in ločevanje zrnja od plevela iz nje ogromen del profesionalnosti. Prej ko se ga bomo naučili, lažje nam bo.

Me pa malo moti tale nekonstruktiven način komuniciranja v slovenski stroki, ker verjetno bi o zadevi razmišljal drugače, če bi jo denimo delali pri vas. Ne vem, če si poleg art directiona na spletu tudi najbolj vseveden načrtovalec in guru spletnih medijev ;)
Glede na to, da nisem oblikovalec, bom šeral link art directorju projekta pa ti mogoče bolj konkretno in strokovno komentira. Verjam, da malce manj agresivno in cinično kot ti..

Glede kopiranja Guardiana, mogoče preskrolaš do konca strani ne samo po zgornji navigaciji.

Glede

Bedarija na kubik, najprej bi bilo treba prenoviti vse kaj drugega!

Recimo “novinarjem” bi lahko povedali, da samoupravljanja že 20 let ni več, da o kadrih odloča lastnik in ne neke njihove ankete. Kdor ne tega še do zdaj ni skužil, naj takoj dobi knjižico in poskuša srečo kje v severni polovici Koreje, če mislijo, da njihove PRopagandne nebuloze res želi brati toliko ljudi, pa naj si za zgled vzamejo Reporterjevce, ki so iz nestrinjanja dali odpoved in šli na svoje. Potem naj se lotijo temeljitega čiščenja Avgijevega F571 hleva, ven naj zbrcajo ves Zares in ostale zaslepljene častilce troedinega derivata Partije™, zamenjajo naj jih z objektivnimi raziskovalnimi in po možnosti s FDV neindoktriniranimi novinarji in glej ga zlomka, ko Delo ne bo več že na prvi pogled videti kot trobilo KPJ 2.0, prerokujem, da se jim bo branost spet začela dvigovati, ne da bi se jim bilo treba zafrkavati z nekimi zunanjimi podobami!