Danes bo Ministrstvo za kulturo poslalo v javno razpravo predlog novele zakona o medijih. Glede na to, da prejšnja oblast ni uspela spraviti skozi tega zakona, se bodo na tem zakonu verjetno lomila šila in kopita. Še posebej, ker je v noveli zakona tudi sovražni govor, koncentracija medijev .. Kar pa ni vsem povsem povšeči. No, tudi RTV Slovenija bi imela rada kakšno korist od te novele – zvišanje RTV prispevka.

• Zakon o medijih (ZMed) – nove nebuloze ministrstva
• Zakon o medijih (ZMed) – spremembe in dopolnitve #wtf
• Komarji, morski psi, podražitve, visoke cene, manj turistov / domači mediji v teh dneh o Hrvaški

Leta 2015 je prejšnja oblast poskusila spremeniti zakon o medijih. Toliko nebuloz, kot so jih uspelo “sklamfati” skupaj je bila prava bolečina. In tako je vse skupaj ostalo zgolj pri poskusu. Na srečo.

Sedaj se je očitno Ministrstvo za kulturo odločilo, da naredi konec temu stanju v katerem smo že vrsto let in danes ob 10. uri bodo predstavili novelo zakona o medijih. Verjetno se zavedajo, da bodo letela polena pod noge, saj bo ta zakon trn v peti marsikomu – v noveli je namreč del namenjen sovražnemu govoru, del namenjen koncetraciji medijev …

Ja, očitno so se lotili medijev na drugačen način, kot smo bili do sedaj tega navajeni. In verjetno bomo še danes brali, da bo ta zakon vpeljal cenzuro in da to ni demokracija. Tisti, ki bodo skočili v zrak zaradi tega imajo seveda povsem jasno agendo – sedanji status quo jim je namreč omogočal populizem, laži in izkrivljanje dejstev. Pač je šlo za “svobodo govora” …

Seveda bi tudi RTV Slovenija imela rada nekaj od tega zakona. Recimo povišanje RTV prispevka. Vendar ga Ministrstvo še ni dodalo v novelo, bodo pa našli rešitev do konca poletja. Vseeno se moramo zavedati, da je nacionalka zelo dobro politično trobilo določene opcije in določeni ljudje na RTV imajo precej velik vpliv. Mogoče pa bi bil čas, da začnejo na nacionalki razmišljati v kakšno drugo smer kako optimizirati vse skupaj – recimo tako, da odpustijo ljudi, ki so tam zato, da so tam. Ali pa ukinejo kup oddaj, ki jim jih ustvarjajo zunanji sodelavci, ki odlično živijo iz tega naslova.

Mogoče pa bi bilo primerno razmišljati tudi o tem, da če že plačujemo RTV prispevek, nas vseeno ni potrebno posiljevati z oglasi in vsebinami, ki so abotne.

V bistvu komaj čakam, da vidim kako so se lotili v noveli zakona kvot domače glasbe in interneta. Me zanima, če so se kaj naučili iz preteklih poskusov, ki niso bili uspešni.

Objava Predlog novele zakona o medijih / RTV Slovenija bi zvišala RTV prispevek originalno objavljena na had blog.

Imamo ga – predlog sprememb in dopolnitev Zakona o medijih (ZMed) (vir), ki prinaša kup novosti. Ja, med temi novosti pade v oči predvsem del slovenske glasbe, ki se mora vrteti na radijskih postajah, kot tudi odgovornost urednikov za komentarje na spletnih mestih. Ampak lepo po vrsti.

V Sloveniji je področje medijev urejeno z naslednjimi zakoni in podzakonskimi akti:

1. Zakoni:

• Zakon o medijih (Uradni list RS, št. 110/06 – uradno prečiščeno besedilo, 36/08 – ZPOmK-1, 77/10 – ZSFCJA, 90/10 – odl. US, 87/11 – ZAvMS in 47/12)
• Zakon o avdiovizualnih medijskih storitvah (Uradni list RS, št. 87/11)
• Zakon o Radioteleviziji Slovenija (Uradni list RS, št. 96/05, 109/05 – ZDavP-1B, 105/06 – odl. US, 26/09 – ZIPRS0809-B in 9/14)
• Zakon o Slovenski tiskovni agenciji (Uradni list RS, št. 50/11)

2. Podzakonski predpisi:

• Pravilnik o načinu vodenja in postopku za vpis ter o posredovanju podatkov iz razvida medijev (Uradni list RS, št. 58/01 in 94/02)
• Odlok o ustanovitvi Sveta za radiodifuzijo (Uradni list RS, št. 62/01, 115/06, 100/07 in 30/12)
• Uredba o načinu in kriterijih za oblikovanje seznama najpomembnejših dogodkov (Uradni list RS, št. 105/01)
• Uredba o merilih oziroma pogojih za določitev slovenskih avdiovizualnih del (Uradni list RS, št. 105/01)
• Uredba o postopku in podrobnejših merilih za pridobitev statusa samostojnega novinarja in za vodenje razvida kot javne knjige (Uradni list RS, št. 105/01)
• Pravilnik o merilih za opredelitev vsebin lastne produkcije (Uradni list RS, št. 77/02)
• Pravilnik o programih posebnega pomena (Uradni list RS, št. 85/02)
• Sklep o določitvi seznama najpomembnejših dogodkov (Uradni list RS, št. 18/03)
• Uredba o izvedbi rednega letnega javnega razpisa za sofinanciranje projektov iz proračunske postavke za avdiovizualne medije (Uradni list RS, št. 52/03, 35/04, 34/06 in 1/11)
• Uredba o izvedbi rednega letnega javnega razpisa za sofinanciranje ustvarjanja programskih vsebin medijev (Uradni list RS, št. 78/06, 4/11 in 8/12)
• Javni poziv za zbiranje predlogov možnih kandidatov za člane Sveta za radiodifuzijo (Uradni list RS, št. 98/06)
• Statut javnega zavoda Radiotelevizije Slovenija (Uradni list RS, št. 106/06 in 9/12)
• Pravilnik o določitvi vizualnega in akustičnega opozorila za programske vsebine, ki niso primerne za otroke in mladoletnike (Uradni list RS, št. 39/07)
• Splošni akt o zaščiti otrok in mladoletnikov v televizijskih programih in avdiovizualnih medijskih storitvah na zahtevo (Uradni list RS, št. 84/13)
• Splošni akt o dovoljenju za izvajanje radijske ali televizijske dejavnosti (Uradni list RS, št. 95/06 in 25/07)
• Metodologija nadzorstva avdiovizualnih medijskih storitev in radijskih programov (Uradni list RS, št. 31/12)
• Splošni akt o priglasitvi avdiovizualnih medijskih storitev na zahtevo (Uradni list RS, št. 35/12)
• Splošni akt o načinu ugotavljanja pokritosti prebivalstva na območju Republike Slovenije z analognimi prizemnimi radijskimi ali televizijskimi programi, ki se razširjajo po radijskih frekvencah za analogno radiodifuzijo (Uradni list RS, št. 138/06)
• Splošni akt o promocijskem umeščanju izdelkov in sponzoriranju (Uradni list RS, št. 44/12)
• Pravilnik o načinu izračuna plačil na podlagi dovoljenja za izvajanje televizijske dejavnosti oziroma vpisa v uradno evidenco ponudnikov avdiovizualnih medijskih storitev na zahtevo (Uradni list RS, št. 72/12)

Ta del je bil namenjen zgolj temu, da si lahko predstavljamo koliko birokratskega sranja je potrebno za karkoli v Sloveniji.

Stvar, ki najbolj zbode v oči v novem ZMedu je del, ki je namenjen kvotam slovenske glasbe in ki sedanjo prakso postavlja na glavo. Takole so zapisali predlagatelji sprememb:

»86.a člen

(1) Ne glede na določbe prejšnjega člena mora v dnevnem oddajnem času med 6. in 22. uro vsakega radijskega ali televizijskega programa delež slovenske glasbe obsegati najmanj 20 odstotkov vse predvajane glasbe.

(2) Za slovensko glasbo po tem zakonu šteje:

• vokalna glasba, izvajana v slovenskem jeziku;
• vokalno-instrumentalna glasba, izvajana v slovenskem jeziku;
• instrumentalna glasba slovenskega izvora.

(3) Vokalna oziroma vokalno-instrumentalna glasba sta izvajani v slovenskem jeziku, kadar se v peti oziroma govorjeni obliki izvajata izključno ali večinoma v slovenskem jeziku.

(4) Instrumentalna glasba je slovenskega izvora, kadar jo je ustvaril slovenski avtor.

(5) Določba prvega odstavka tega člena ne velja za radijske in televizijske programe, ki so namenjeni madžarski ali italijanski narodni skupnosti.«  

Nekoč:

Najmanj 20 odstotkov vse dnevno predvajane glasbe vsakega radijskega in televizijskega programa mora biti slovenska glasba oziroma glasbena produkcija slovenskih ustvarjalcev in poustvarjalcev.

Sedaj

(1) Ne glede na določbe prejšnjega člena mora v dnevnem oddajnem času med 6. in 22. uro vsakega radijskega ali televizijskega programa delež slovenske glasbe obsegati najmanj 20 odstotkov vse predvajane glasbe.

Jeap. Med 6. in 22. uro se mora vrteti slovenska glasba! Delež vse dnevno predvajane glasbe iz prejšnjega odstavka znaša najmanj 40 odstotkov, ko gre za vsak posamezni program Radiotelevizije Slovenija

(2) Za slovensko glasbo po tem zakonu šteje:

• vokalna glasba, izvajana v slovenskem jezik
• vokalno-instrumentalna glasba, izvajana v slovenskem jeziku
• instrumentalna glasba slovenskega izvora.

Torej, kje tiči problem? Si predstavljate slovenski band, ki ima svoja besedila v angleškem jeziku? Ne, oni ne padejo več v kvote, ki jih morajo radijske, ali televizijske postaje predvajati. Oni so sicer slovenski izvajalci, vendar njihova glasba, ker ni v slovenskem jeziku ne paše v te kvote. Torej predlagatelji sprememb zelo jasno pokažejo, da glasbeniki, ki na trgu poskušajo preživeti in se trudijo z glasbo v tujem jeziku, se pač ne bodo vrteli v kvotah.

Torej nam preostanejo razni Wernerji, Čuki in podobna mineštra, kar je “slovenska glasba” in se bo vrtelo v okviru kvot. In SAZASu se bo milo smejalo, kajti domači izvajalci glasbe v tujem jeziku bodo dobili manj denarja iz naslova avtorskih pravic.

Volk sit, koza cela, mar ne? NE! Tale predlog je totalna neumnost in upam, da so se malce hecali s tem predlogom. Resno ga namreč nihče ne more vzeti, saj mora vsak glasbenik sam zase preživeti na trgu! Če bi glasbeni ustvarjalci živeli prisesani na državne jasli, potem bi tole malce bolj štekal, tako pa si predstavljam to kot trg – na trgu preživijo tisti, ki so najboljši in ne glede na to v katerem jeziku pojejo.

Sicer sem mislil pisati še o drugih delih predloga sprememb, ampak mi je tale del “dvignil reno”.

Dejansko me zanima, kdo stoji za tem predlogom oz., kdo ga je spisal. Verjetno bi bilo dobro dobiti njegov odgovor zakaj bi bili slovenski izvajalci, ki ustvarjajo v kakšnem drugem jeziku emancipirani.

Objava Zakon o medijih (ZMed) – spremembe in dopolnitve #wtf originalno objavljena na had blog.

Več ur nismo dobili odgovora je del stavka, ki se ga poslužujejo novinarji na “komercialnih” televizijah, ko poskušajo v čim bolj temni luči prikazati ljudi, ki se v podjetjih, ali javnih institucijah ukvarjajo z odnosi z javnostmi. Ravno v teh dneh, ko se na veliko govori o novinarstvu, medijih in načinu dela v medijih, se mi zdi ta tema zanimiva, vendar zelo redko izpostavljena.

Mediji si želijo informacije v realnem času – če dobijo indic za dobro zgodbo, potem začnejo postavljati vprašanja na različne konce in kraje. Glede na to, da ne gre za raziskovalno novinarstvo, kjer je na voljo čas da se razišče “materija”, so tukaj novinarji v vlogi, da morajo v parih urah dobiti ves material in posledično iz tega narediti novinarski prispevek, ki bo točen, predvsem pa ne bo enostranski. V svoji vnemi pošiljajo vprašanja PR-ovcem v različnih institucijah, ki jih kot zavezance določa zakon, ki ureja dostop do informacij javnega značaja in pričakujejo, da bodo dobili odgovor takoj!

Problem nastane, ker PR-ovci v službi ne delajo ponavadi samo to, da čakajo, kdaj jih bodo novinarji kaj vprašali. Da so tudi na sestankih, da imajo druge obveznosti znotraj svojega delovnega procesa in da niso 24/7 v preži, da bodo obdelali vprašanja, ki jih potrebujejo novinarji že včeraj. Še več, ta del je precej dobro definiran tudi v Zakonu o medijih, v 45. členu, kjer piše:

(1) Informacije za medije po tem zakonu so informacije, ki jih organ na lastno pobudo posreduje medijem, in informacije organa, ki jih organ posreduje mediju kot odgovor na vprašanje in so vezane na delovno področje organa. Informacije morajo biti resnične in celovite.
(2) Posredovanje informacij za medije lahko mediji zahtevajo od vseh organov, ki jih kot zavezance določa zakon, ki ureja dostop do informacij javnega značaja.
(3) Organi za omogočanje posredovanja informacij za medije določijo odgovorno osebo zaradi izvajanja določb tega člena in javno objavijo njeno osebno ime, službeno telefonsko številko in naslov službene elektronske pošte. Organi posredujejo podatke o odgovorni osebi pristojnemu ministrstvu.
(4) Organ mora po prejemu vprašanja, če je vprašanje pisno in če bo organ odgovor zavrnil ali delno zavrnil, o tem pisno obvestiti medij do konca naslednjega delovnega dne od prejema vprašanja.
(5) Organ lahko mediju zavrne ali delno zavrne odgovor na vprašanje, če so zahtevane informacije izvzete iz prostega dostopa po zakonu, ki ureja dostop do informacij javnega značaja.
(6) Organi morajo medijem poslati odgovor na vprašanje najpozneje v sedmih delovnih dnevih od prejema vprašanja v pisni obliki.

Torej, ko naslednjič slišite na televiziji, kako novinar v kamero izjavo – več ur nismo dobili odgovora, potem to enostavno preslišite. Ne gre za to, da ne bi dobili odgovora, ampak preprosto za to, da izpostavijo kako “neodzivni” so in kako zelo so se trudili pridobiti odgovore, vendar jih niso dobili takoj. Ponavadi to pomeni, da so poslali vprašanja ob 14. uri, odgovore pa bi radi imeli do 16. ure. In zaposleni, ki se ukvarjajo s tem, bi morali vreči v zrak vse svoje delo in se ukvarjati samo z odgovorom. Ja, v nekem drugem svetu, ki bi bil krojem po meri novinarjev, bi šlo to verjetno skozi. V realnem svetu, ko vsak zaposlen dela pet stvari, pa je to utopija.

Da tega, da ko mediji dobijo izjavo, namesto da bi jo objavili v celoti, objavijo samo del nje in posledično vse skupaj izpade iz konteksta, niti ne omenjam. Mogoče je to tema za kakšen drug zapis.

Objava Več ur nismo dobili odgovora originalno objavljena na had blog.

Do sedaj se je slovenska glasba vrtela večinoma v nočnem času, saj je veljal 86. člen iz Zakona o medijih:
1) Najmanj 20 odstotkov vse dnevno predvajane glasbe vsakega radijskega in televizijskega programa mora biti slovenska glasba oziroma glasbena produkcija slovenskih ustvarjalcev in poustvarjalcev.
(2) Delež vse dnevno predvajane glasbe iz prejšnjega odstavka znaša najmanj 40 odstotkov, ko gre za vsak posamezni program Radiotelevizije Slovenija

Osnutek predloga novega zakona o medijih pa te kvote spreminja, oz. manjša na 15%, ne glede na to katera radijska postaja predvaja glasbo.

In sedaj so se začela lomiti kopja. Na eni strani so avtorji glasbe, ki jim bo sprememba zakona o medijih prinesla manj denarja od avtorskih pravic, na drugi strani pa so uredniki, ki zagovarjajo spremembo zakona, saj je dejansko težko najti na RTV Slo 40% kvalitetne slovenske glasbe. Najdlje od vseh avtorjev je šel Mojmir Sepe, ki je zagrozil da bo vrnil državno odlikovanje, ki ga je prejel konec julija za prispevek k ustvarjanju slovenske zabavne glasbe, če bo ta zakon obveljal.

Kje pa smo mi, ki konzumiramo to glasbo? Na nas se nihče ne spomni, kajne? Nihče nas ne vpraša, kaj bi mi radi, saj smo samo nepomemben člen v tej “prehranjevalni” verigi?!?

Ker sem reden konzument glasbe, ki se vrti na radijskih postajah in imam o vsaki stvari svoje mnenje, ne morem mimo tega, da ga ne bi povedal tudi o tem.

Pred tremi leti sem o tej temi zapisal sledeče:

In tako so dobili izvajalci kot so Siddharta, Vlado Kreslin, Zoran Predin, Magnifico, Dan D,…. čas v nočnem programu, ko samo redke nočne ptice, par ljudi v službah in tisti, ki se vozimo z avtom v nočnem času, uživamo v njihovi glasbi. Čez dan je takšne glasbe precej manj.

Razumem kritike, ki pravijo da slovenska glasba ni kvalitetna, vendar to pospoševanje ne more zajemati celotne slovenske glasbene scene, na kateri si lahko vsak najde nekaj, kar mu je pri srcu. Razumem izvajalce, ki tarnajo, da ni prihodkov od prodaje CD-jev in da je preveč piratstva. Tudi založbe razumem, ki imajo čedalje manj zaslužka.

Vendar smo v Sloveniji in Slovenci smo pri teh stvareh zelo specifični in precej “zajebani”. Glasbeni okus Slovencev je hudo sofisticiran, vsaj tako bi predpostavil po kritikah vsakega izvajalca in vsakega komada, ki so jih sposobni sproducirati “določeni kvazi strokovnjaki”.
In če vse to pogledam na primeru slavčka Damjana Murka, potem jim lahko pritrdim! Sicer pa se ne strinjam s posploševanjem. Že to, da se on dnevno pojavlja v vseh trač revijah s članki, ki jih več ali manj sproducira sam, pove dovolj o kvaliteti teh medijev. Ampak to je že druga zgodba.

Tokrat se precej bolj nagibam na strank urednikov radijskih programov, ki imajo zelo dober argument za zmanjšanje slovenske glasbe na radijskih postajah. Namreč – 40% kvalitetne slovenske glasbe, ki naj bi se predvajala v dnevu, je nemogoče zagotoviti? Sicer je res, da obstajajo različni kriteriji za to in tukaj definitivno ne štejem radijskih postaj, ki imajo playliste najnovejših komadov, ki se čez dan zavrtijo vsaj 4-krat.

In kot konzument imam predlog za avtorje glasbe, ki zahtevajo ohranitev 20% in 40% kvot – delajte kvalitetno glasbo in ljudje bodo kupovali vaše zgoščenke in bodo polnili vaše koncerte, vi pa boste srečno živeli od teh prihodkov. Na radijskih postajah pa naj se uveljavlja kvalitetna glasba, s katero bodo radijske postaje pridobivale na poslušanosti – naj se dela naravna selekcija.

Če bi naši glasbeniki delali kvalitetno glasbo, potem ne bi potrebovali kvot, s katerimi bi določali deleže, saj bi se večinoma vrtela domača glasba. Dokler pa temu ni tako, pa je prav da so kvote, vendar ne tako visoke. Ker če glasbeniki dosežejo ohranitev enakih kvot, potem bo njihov naslednji korak, da mora vsak prebivalec Slovenije kupiti en CD od Wernerja in Brigite Šuler. Da o Sanji Grohar niti ne govorim – dva cd-ja (če je katerega že izdala, niti ne vem!)

Objava Osnutek predloga novega zakona o medijih – manj slovenske glasbe na radiu in televiziji originalno objavljena na had blog.