Hudo dober zur, okrog 15 ljudi, hrane in pijace v izobilju! Moski si prizgemo cigare in uzivamo v njihovem okusu. Jaz pa sedim in se zazrem cez okno. Gledam, sem prisoten, ampak ne povsem priseben. Kaj se dogaja z menoj? Vstanem in grem blizje oknu in blizje svezemu zraku.

Diham globoko, pa vendar je nekaksna senca v mojih mozganih. Ne vidim dobro. Stvari so smesnih oblik in barve so pomesane med seboj. Grem na WC. Pogledam se v ogledalo in se ustrasim samega sebe. Bled kot smrt, oci rdece in prestrasene. Drgetam. Cutim, da je nekaj hudo narobe. Odprem vodo in se poskropim z njo po obrazu. Za trenutek se prebudim. Vendar naslednji trenutek cutim, da spet padam nekam. Ker ne cutim vec rok, sedem na tla in kinknem. Zaprem oci in me odnese v turbolenco. Vse se suce in premika. Odprem oci in se vedno sem na tleh.

Pogledam okrog sebe in vstanem. Spet voda in za trenutek streznitev. Ampak ne, zopet omedlim, pa vendar preden padem, spet sedem na tla. Cudovit obcutek. Breztenost, padanje, kot v sanjah, ko se potem prebudis preden pades na tla. In sedim na tleh, ko zacnem premisljevati, da je premalo zraka. Odprem vrata in naredim korak. Naslonim se na pralni stroj in spet me zmanjka za par trenutkov. Zberem vse moci in stopim do vhodnih vrat.

Odprem jih in se naslonim na ograjo. In spet omedlim. Za seboj slisim glasove. Jaz pa padam in padam in spet se prebudim iz teh sanj. Primejo me in me odnesejo v posteljo. Polozijo me vanjo in zaspim za minuto. Zbudijo me hladni obkladki na vratu in obrazu. Diham, hropem, srce mi bo raztrgalo, pocutim se razdvojen. Nekaj me vlece nekam stran, fizicno telo pa se ne premika. Zaspim. Ko se zbudim je stanje drugacno. Pojem torto in se odpraviva domov. Danes razmisljam kaj se mi je vse zgodilo, pa ne najdem povezav in manjkajo delci vecera. V ponedeljek grem na pregled krvi, ker zadnje case se mi pojavljalo grozni glavoboli in kri mi iz nosu tece dnevno.

Ampak obcutek padanja je bil cudovit in me je spomnil na krvodajalsko akcijo, kjer sem to obcutil prvic. Hocem se :evil:

3 Responses to Fallin down

  1. Da nisi slučajno zanosil ;)

    držim pesti za quick recovery …

  2. Cyb3r says:

    Uff stari, tale post je blo pa mal grozno brat. So ble tvoje cigarile/cigare?

  3. […] Kolaps se mi je zgodil prvič pred enim letom. Občutek, ko je telo začelo izgubljati moč, oz. ko je telo začela oblivati vročica je bil zanimiv. Včeraj se mi je to zgodilo ponovno. Tokrat so bili razlogi malce drugačni. Način življenja, ki sem ga živel zadnje čase, se je moral nekje poznati. Premalo časa za zdravo prehrano, premalo časa za spanje, vožnja z avtom s prižgano klimo in skoki iz avta v vročino parkrat na dan. Vse to se je nabiralo cel teden in potem se je včeraj zgodilo, ko smo bili z blogerji iz EU pred ID:DOMA. Sedel sem na ograji in začutil kako mi primankuje zraka. Bil je soparen večer v topli Ljubljani. Ker sem čutil, da me obliva pot, sem vstal, da bi naredil par korakov in lažje zadihal. Medtem ko so noge iskale pot, sem se oprijel železne ograje in pogledal v smeri, kjer je sedela ostala družba. Hotel sem izgovoriti par besed, vendar je bilo vse kot v slow motion filmu. Ko sem odprl usta, besed ni bilo. Telo se ni več odzivalo in noge so postale mehke. Kot bi z vžigalnikom prižgal celuloidni filmski trak, je bilo tudi tukaj konec filma. Čez nekaj sekund je bilo okrog mene precej ljudi, vendar sem se zavedal samo tega, da sem se počasi prebujal. Ko so me prijelo okrog pasu in me dvignili, sem spet izginil. Vendar tokrat je bilo bolj kontrolirano. Zavedal sem se, da se nekaj dogaja, vendar nisem mogel vplivati na vse stvari. Ko so me prinesli do vrat in stopnic, ki vodijo v ID:DOMA, sem spet prišel toliko k sebi, da sem se zavedal, da se nekaj dogaja. Vendar naslednji trenutek je bilo spet vse motno in spet sem odšel. Naslednji trenutek sem sedel v salonu in pil vodo. Bil sem povsem moker in po besedah Barbke, bled kot bela stena. Ko sem zaprl oči sem potoval. Daleč onkraj zavedanja in daleč preko meja, ki jih lahko potujem ko sem pri polni zavesti. Bilo je zanimivo in prve besede, ki sem jih izrekel so bile:”Bilo je noro! Jaz hočem še!” Ko sem spil par kozarcev vode, se je začelo stanje popravljati in počutje je bilo precej boljše. Vendar mehke noge in predvsem celo telo, ki ga je bilo precej težko upravljati so mi dali nekaj dela na poti do avtomobila. Vendar se je vse skupaj zaključilo dobro. Danes, po skoraj 18 urah spanjah, sem končno prišel povsem k sebi. Naslednje dva dni pa bom porabil, da se spet aklimatiziram na normalno, počasno in precej manj stresno življenje, kot je bilo zadnji teden. Zahvaliti se moram vsem, ki ste mi priskočili na pomoč, še posebej pa Bojanu P., Gregu in pa lastniku ID:DOMA! Hvala! Posted by had on junij 23rd, 2007 filed in had pise | Povezane teme: Fallin down IIPregled leta 2006 – februarCanon EOS-1D Mark III « Borut Pahor se je odločil za parlamentarne volitve || _blogorolaHonType = ‘p09w’; showBlogorolaHotOrNot(); […]

Leave a Reply

Your email address will not be published.

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.