Kolaps se mi je zgodil prvič pred enim letom. Občutek, ko je telo začelo izgubljati moč, oz. ko je telo začela oblivati vročica je bil zanimiv. Včeraj se mi je to zgodilo ponovno.

Tokrat so bili razlogi malce drugačni. Način življenja, ki sem ga živel zadnje čase, se je moral nekje poznati. Premalo časa za zdravo prehrano, premalo časa za spanje, vožnja z avtom s prižgano klimo in skoki iz avta v vročino parkrat na dan. Vse to se je nabiralo cel teden in potem se je včeraj zgodilo, ko smo bili z blogerji iz EU pred ID:DOMA.

Sedel sem na ograji in začutil kako mi primankuje zraka. Bil je soparen večer v topli Ljubljani. Ker sem čutil, da me obliva pot, sem vstal, da bi naredil par korakov in lažje zadihal. Medtem ko so noge iskale pot, sem se oprijel železne ograje in pogledal v smeri, kjer je sedela ostala družba.

Hotel sem izgovoriti par besed, vendar je bilo vse kot v slow motion filmu. Ko sem odprl usta, besed ni bilo. Telo se ni več odzivalo in noge so postale mehke. Kot bi z vžigalnikom prižgal celuloidni filmski trak, je bilo tudi tukaj konec filma. Čez nekaj sekund je bilo okrog mene precej ljudi, vendar sem se zavedal samo tega, da sem se počasi prebujal. Ko so me prijelo okrog pasu in me dvignili, sem spet izginil. Vendar tokrat je bilo bolj kontrolirano.

Zavedal sem se, da se nekaj dogaja, vendar nisem mogel vplivati na vse stvari. Ko so me prinesli do vrat in stopnic, ki vodijo v ID:DOMA, sem spet prišel toliko k sebi, da sem se zavedal, da se nekaj dogaja. Vendar naslednji trenutek je bilo spet vse motno in spet sem odšel. Naslednji trenutek sem sedel v salonu in pil vodo. Bil sem povsem moker in po besedah Barbke, bled kot bela stena. Ko sem zaprl oči sem potoval. Daleč onkraj zavedanja in daleč preko meja, ki jih lahko potujem ko sem pri polni zavesti.

Bilo je zanimivo in prve besede, ki sem jih izrekel so bile:”Bilo je noro! Jaz hočem še!” Ko sem spil par kozarcev vode, se je začelo stanje popravljati in počutje je bilo precej boljše. Vendar mehke noge in predvsem celo telo, ki ga je bilo precej težko upravljati so mi dali nekaj dela na poti do avtomobila. Vendar se je vse skupaj zaključilo dobro. Danes, po skoraj 18 urah spanjah, sem končno prišel povsem k sebi. Naslednje dva dni pa bom porabil, da se spet aklimatiziram na normalno, počasno in precej manj stresno življenje, kot je bilo zadnji teden.

Zahvaliti se moram vsem, ki ste mi priskočili na pomoč, še posebej pa Bojanu P., Gregu in pa lastniku ID:DOMA! Hvala!

Morje / nekoč in danes
Morje / nekoč in danes