So bile besede, ki jih je pogosto izrekel moj pokojni dedek, ki je kadil od svojega 11. leta naprej. Pri 11. letih je začel delati v “glažuti”, doma ni bilo denarja in ker je bil moškega spola, je moral pomagati mami. Doma ni bilo veliko hrane in s seboj, na 12-urno delo, si je nesel šalico fižola in kos kruha in da je nadomestil lakoto, je kadil. Tobak si je zvijal v časopisni papir in kadil. Kasneje je kadil že zvite cigarete in žvečil tobak, ki je bil nadomestek cigaret. Prišla je vojna in pomanjkanje in spet se je zatekal k cigaretom. Sicer je bila to zelo redka “dobrina” in se je vedno skadilo do konca. Ne, ne do konca, tako kot se kadi sedaj. Če je ostalo še kaj tobaka, se je zvila še ena in se je tudi ta pokadila, saj ni bilo tobaka. In če so Američani, ki so iz avionov odmetavali hrano, zraven dodali še kakšno škatlico cigaret, je bila popolna sreča.
In tudi kasneje, po vojni, je dedek vedno kadil. In ne morem si predstavljati njega, da bi bil brez cigarete v ustih. Nekako mi ne gre to skupaj z njim. Skadil je dve, tri škatlice na dan. In to ne “light” cigaret, kot se sedaj dobijo. Kadil je Dravo, Ibar, Drino.. In vedno je imel eno posebnost. Preden je cigareto prižgal, ji je odtrgal filter, kajti hotel je imeti nekaj od nje in jo dal v “cigaretšpic” in skadil do konca. Prva je bila zjutraj pred 5 uro ob kavi in zadnja po 22 uri.
In v vsaki cigareti posebej je užival. Užival v njenem dimu, v njenem vonju in njenem okusu. Čeprav je mene, ko sem bil otrok, motil njegov vonj ko sem spal pri dedku in babici, sem se vedno raje stisnil k babici, kot k njemu. Ampak njegov vonj je bil drugačen, njegov vonj je sodil k njegovi pojavi in njegovo kajenje je bilo čudovito. Čeprav je kašljal in čeprav je imel porumenele prste, je bil zame vedno poseben, poseben dedek s cigareto v ustih.
Na zalogi je moral vedno imeti vsaj 10 “štek” cigaret. “Za zlato rezervo”, je vedno rekel. In zdaj, ko gledam najine fotografije, je na vsaki s cigareto v ustih. Bila je njegov zaščitni znak, kot tudi “čičkovo olje”, s katerim si je ravnal črne, vedno nazaj počesane lase.
In točno tak mi je ostal za vedno v spominu. Dedek s cigareto, ki je vedno rekel: “Kadiš umreš, ne kadiš umreš! Piješ umreš, ne piješ umreš!”

5 Responses to Kadiš umreš, ne kadiš umreš

  1. krtek pravi:

    Super slika. Z kaksen tematski poster.

  2. had pravi:

    hvala.. saj v bistvu je uokvirjena.. pa nisem hotel stekla dat dol, tako da se vidi precej odseva..

    midva z dedkom..

  3. samuelion pravi:

    predolg post, pa sem ga kr k meni postnil =)

  4. had pravi:

    :)

    niet panik :)

  5. hmmmm pravi:

    Ful si mu podoben v obraz!
    Drgač pa – zanimiva zgodbica, tudi tist zapis o babici Taji.
    Luštno, prisrčno.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.