Ste se že kdaj vprašali, zakaj imajo v nanizanke vključeno občinstvo, ki se mora na znak smejati? Ste se že kdaj vprašali, če je z vami vse v redu, ker niste razumeli šale, kateri se je cel studio smejal? Se avtomatsko smejite, ko se smeji tudi občinstvo?
Zanimiv je fenomen ameriške produkcije nanizank, nadaljevank in ostalega, ki med snemanjem povabi v studio tudi gledalce, ki se morajo na znak smejati. Pa če je to smešno, ali pač tudi ne. In da ni za gledalce po svetu vedno vse isto smešno, kot za gledalce v studiu, nam je verjetno vsem jasno. Tudi zaradi samega prevoda, oz. razumevanja povedanega, se nam stvar lahko zdi vse prej kot smešna.
Mogoče pa je razlaga precej bolj preprosta. Glede na to, da Američani slovijo kot “neumen narod”, je to mogoče način, kako jih lahko nasmeješ. Pogojni refleks – ko zaslišijo smeh, se tudi samo začnejo smejati in sploh ni potrebe po darzmišljanju, oz. sploh ni nujno, da sledijo zgodbi, važno je da se smejijo.
Tudi pri nas se že pojavlja ista stvar. Smo tudi Slovenci postali malce čudni, ali pa je ta smeh kaj višjega, meni nerazumljivega. Se sami avtomatsko smejite, ko slišite smeh? Ali pa z začudenjem strmite v TV in vam vse skupaj ni nič jasno?
Drug fenomen pa so oddaje studiju, ki potekajo v živo. Ko večkrat dobim občutek, da nekateri ljudje niti ne vedo zakaj so v sami oddaji. Tipičen primer je oddaja Hri-bar, ko anemični gledalci bulijo predse, pa jih verjetno niti polovica ne razume o čem se pogovarjajo. Ampak so pa lepi in se prijetno smejijo! Na drugi strani pa je Piramida in goreči navijači vsakega od gostov. Ampak vsi se ne poistovetijo s “svojim” gostom in ko jih kamera prikaže, včasih izpade prav smešno, ko človek ne ve povsem točno, kaj dela tam.
Ampak važno je da se smejimo, čeprav ne vemo točno zakaj!