Zadnje čase opažm, da imam čedalje rajši tišino. Vendar ne absolutne, ker ta v sodobnem svetu ne obstaja. Ampak naravno tišino, ko so prisotni samo naravni zvoki. Zvoki narave.
In tole je tišina, ki jo imam jaz rad. In je prisotna v mojem življenju vsak dan. Smešno, pred parimi leti bi trdil ravno obratno. Ampak očitno “z leti” pride to takšnih sprememb v razmišljanju.
In včasih je ptičje petje tako glasno, da me zjutraj prebudi iz spanja..

4 Responses to Ljubim tišino

  1. Jamez pravi:

    Se popolnoma strinjam, Tudi jaz vse bolj uživam v kolesarskih in tekaških turah po naravi, kjer doživiš popoln odklop od vsakdanjega vrvež in gneče.

    Ljudje se spreminjamo, kar pri sebi občutim na večih področjih. Včasih se kar čudim sam sebi, kako sem pri svojih 25 letih spremenil svoje poglede na svet, ki so bili še pred kratkim popolnoma drugačni.

  2. Hirkani pravi:

    Eh, staramo se, staramo ;)

  3. Saška pravi:

    Pred leti smo živeli v 11. nadstropju stolpnice, s pogledom na eno prometnejših ljubljanskih cest. In bili sila zadovoljni, češ do takšne višine se hrup razgubi.
    Sedaj živimo na obrobju Ljubljane, na koncu cestice, pod hribom, okrog nas le kravje mukanje in ptičje petje, večinoma popolna naravna tišina. In ko se pripelje sosed z motorjem, se vsi spogledujemo, kdaj bo že konec tega hrupa. Zanimivo, kako prilagajamo kriterije.

  4. mitjamavsar pravi:

    Hm.

    Res lepo!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.