In sva šla. Od Pordenona po avtocesti do Gorice. Vsaj tako sem mislil, ko sem pred seboj zagledal tablo, ki me je opozorila, da je do Villacha še natanko 60km. Tukaj sledi opomba, da na avtocesti po Italiji ni niti ene table, ki bi opozorila, da je nekje v bližini Slovenija!

In sva se vozila in vozila. Na srečo sva prišla do Trbiž, kraja kamor smo zahajali v mladosti s starši, po usnjene jakne in podobne stvari, ki so bile v Italiji boljše, kot pri nas. In ko sem pred seboj zagledal tablo z oznako Slovenija, sem se takoj počutil boljše. Vendar sem se odločil drugače. Odločil sem se za prelaz Predel in potem pot naprej čez Log pod Mangartom do Kobarida.
Cesta se je dvigovala in dvigovala in nekje na 1000 metrih nadmorske višine sem zagledal jezero. Rabeljsko jezero polno turistov in pohodnikov, ki so prišli namočiti pregrete ude. Voda je bila ledeno mrzla, vendar je prijala. Par sto metrov višje pa me je pričakala utrdba Rabelj (če se motim, naj me kdo popravi), ki mi je vzela 10 minut, da sem si ogledal podzemne hodnike in vse pofotografiral.
Skok nazaj v avto in pred nama je bil mejni prehod Predel in že sva bila v Sloveniji. Peljala sva se mimo Predelske trdnjave, ki je bila pomembna točka v vojnah z Napoleonom, danes pa je samo še ruševina. In potem se je začel spust proti Logu pod Mangartom. Ozka cesta in krasna pokrajina sta naju spremljali do trdnjave Kluže, ki je bila postavljena na strateški poti med dolino Loške Koritnice in Bovško kotlino. Danes je v trdnjavi Kluže urejen muzej.
Se nadaljuje!