Zasavje je bilo vedno specifično. Naša zgodovina je bila pestra in pogojena z mnogoterimi dejavniki in kot sem že nakazal v zapisu pretepi, kot so nekdaj bili so bili pretepi del naše “vaške folklore”.
Če si se želel dokazati je bilo to najlažje, da si komu “razbil pičko”. In tako je v tistem obdobju nastalo precej “znanih zagorjanov”, ki so “slavo” ponesli tudi preko meja naše regije. Večina jih je zaradi svoje mladosti pristala v Radečah, v popravnem domu, nekateri so preživljali dneve na sodišču in njihove položnice za vse prekrške ki so jih storili so bile nepredstavljivo visoke.
Civilne tožbe, povzročitve telesnih poškodb, poškodovanje javne lastnine, napad na javne osebe,… Izhoda iz te situacije ni bilo. In ko so bili fantje enkrat bil v teh vodah je bila pot navzdol, v še večje sranje, zelo preprosta.
In tako je prišlo leto 1997. Ni bil internet tisti, ki je spremenil te naše navade. Kajti fantje, ki jih ni bilo malo, niso bili iz takšnih družin, da bi imeli možnost imeti že takrat internet, ampak so bili iz takšnih družin, kjer je bila pest orodje za preživetje. Takrat je alkohol, ki je splošno dovoljena droga, dobil svojega konkurenta. Mamila!
V Zasavju so obstajala že od nekdaj. Beseda o Zasavki (domače pridelani travi) je našla pot preko naših meja. In tudi večina teh “fajterjev” je kaj kmalu preizkusila kako je biti zadet od “lahkih mamil”. Ker je bila njihova pot drugačna in ker se niso omejevali, oz. si postavljali meja, je bila trava samo odskočna deska za pot k čemu kar je bolj zadelo.
In že s samim pojavom trave se je nasilje na ulicah Zagorja precej zmanjšalo. Kajti namesto nasilja so bili taisti fantje pasivni in tko nekako “u izi”, da se jim niti ni dalo več ukvarjati s pretepi. So pa na hitro ugotovili, da je trava lahko odlična tržna priložnost in so se podali v “trgovske vode”. Ampak če si zadet si nepreviden in če prodajaš nepravim ljudem se to hitro razve. In tako se je zgodba s popravnim domom, oz. sodišči nadaljevala.
In vsak prihod nazaj v okolje ki te je izpljunilo kot tujek je bil težk. In prišlo je poletje 1997. Takrat se je v Zagorju pojavil heroin. Droga, ki se je večina ljudi boji “kot hudič križ”, pa vendar je ob pravilni uporabi in ne zlorabi lahko zelo dobra stvar, ki je omogočila veliko umetnosti, ki je sicer ne bi obstajalo.
In heroin je pustil pečat na naši folklori. Fantje ki so pred tem preživljali dneve s “kvihti” v svojih rokah, ki so jim bile mišice bolj pomembne od vsega ostalega so našli lačne žile in začeli pot s katere se nekateri niso nikoli več vrnili. Kmalu so polnila črno kronika obvestila: umrl zaradi predoziranja, zaspal v snegu, potrebno od amputirati roko, pod vplivom mamil zapeljal s ceste,….
Namesto borbe za preživetje so se odločili za umiranje na obroke.
Ker so bili večinoma to fantje, ki niso imeli zaledja pri ljudeh ki bi jih spoštovali, oz. podpirali so bili v tej biti proti heroinu sami. Mišice so izginile in žile so bile vse bolj pogoltne. Dnevne doze so presegal 100-200 takratnih mark. In ker jih je bilo treba nahraniti so za to kradli, vlamljali, grozili z orožjem. Bolj podjetni so se odločili da v “pekel” potisnejo še vse mladce, ki so iskali bližnjico do odraslosti, do zadetosti o kateri so prej samo sanjali. In tako so uničili precej mladih življenj in jih zaznamovali s hepatitisom in podobnimi stvarmi. Poti nazaj ni bilo, saj za to je potrebno zlomiti iglo v sebi in biti močna oseba.
Zamenjali so zlo za zlo. In spet se je njihova zgodba ponovila. In bilo so globje v dreku. Namesto par mesecev, kot so jih dobili prej, so bili sedaj obsojeni na več let zapora. In v zaporu je bilo mamil še več kot zunaj. Ampak denarja veliko manj. Treba je bilo preživeti.
In so se odločili za metadonsko zdravljenje. Ki pa je bilo samo nadomestek za zadetost in pomanjkanje denarja za resnična mamila. In če so med tednom varčevali z denarjam so si lahko v nedeljo privoščil “posladek” – dozo direkt v žilo.
Blišč in slava sta izginila. Od imen, ki so zaznamovala Zasavje v parih letih, so ostale samo še sence, ki jih že par let več ni nikjer, oz. so še vedno po zaporih, ali pa na pokopališču. Naravna selekcija je naredila svoje in droga je precej spremenila naše kraje.
Na boljše, na slabše? Definitivno bi evolucija tudi brez droge poskrbela za takšne spremembe, vendar jo je bilo potrebno prehiteti!
Lepo napisano…
Podobna zgodba kot v Gornjem Posočju, le da se tu še najdejo pretepači, še vedno je ogromno ljudi na travi in vedno več je tistih, ki si ga turijo v žilo.
Neverjetno, koliko narkomanov dela po lokalnih fabrikah, da zaslužijo za svoj fiks.
In neverjetno je, koliko teh je prišlo iz komune predčasno, ker so zagrozili staršem, da se ne bodo več pogovarjali z njimi, če jih ne pridejo iskat. Očitno je bolje imeti mrtvega sina, kot sina, ki te ignorira.
Tukaj vidim, da se zgodba konča. Tretji del pride morda čez 10 let. O posameznikih, ki so se spucali, preživeli, nekateri celo zaživeli.
Pustimo času čas, da vidimo kaj bo prinesel.
Zanima me kakšen je odstotek smrti zaradi heroina v primerjavi z alkoholom.
Sem prepričan, da je alkohol pobral precej večji “davek” kot vse ostale droge skupaj. Če te naše legende nebi pocepale zaradi Hja bi pa zaradi ciroze.
Samo, alkohol je pač družbeno sprejemljiv. Zadetega džnkija se vsak ogne na daleč, pijanca, ki redno terorizira celo družino in vse okoli sebe pa ponavadi ljudje tolerirajo.