Bil je 25. marec 1995, dan ki se ga nekje v podzavesti spominjam, vendar je večina dogodkov tistega dne zavita v tančico skrivnosti in nekega čudnega opoja. Namreč tisti dan se je rodil moj edini nečak Tin.
Glede na to bi si lahko zanj vzel veliko več časa, kot si ga vzamem, lahko bi se malce manj “šalil” iz njega, kot se šalijo strici iz nečakov in lahko bi razumel da je, kljub samo štirinajstim letom, že zelo velik fant!
In v resnici sem ponosen nanj, ko se udeležuje in pobira nagrade na vseh “zlatih” tekmovanjih po Sloveniji, pa vendar mu tega ne priznam. Prav tako sem ponosen ker tako z užitkom bere knjige in jih je do sedaj prebral že veliko več, kot sem jih jaz skupaj. In veseli me, da uživa za računalnikom in se sam uči stvari o katerih sem lahko jaz v njegovih letih samo sanjal, da bi jih lahko poče! Ups. Takrat še ni bilo računalnikov, ampak sem imel šport!
Tin, vse najboljše!
Ampak sedaj nazaj k tistemu delu, ki je nekako bolj v megli.
Prav lepo je, da se ti kdaj tako razveže jezik, Had. Resno mislim. Hja, če bi imela policija malo več soli v glavi, bi te bržkone takoj prebrala in te peljala na odvzem telesnih tekočin, zaradi česar roza knjižiice ne bi tako kmalu spet videl, ampak kot kaže sta bila še krmežljava. Imam pa tudi sam razsekane koščke neke noči v glavi in takrat sem se ga prvič in zadnjič tako napil, da sem bil povsem odvisen od drugih. Ne, tega si pa res ne želim več
Očitno je naš letnik (1995) bolj tehnološki :D kdo pa še nima bloga? :P