Tin, vse najboljše

Bil je 25. marec 1995, dan ki se ga nekje v podzavesti spominjam, vendar je večina dogodkov tistega dne zavita v tančico skrivnosti in nekega čudnega opoja. Namreč tisti dan se je rodil moj edini nečak Tin.

Glede na to bi si lahko zanj vzel veliko več časa, kot si ga vzamem, lahko bi se malce manj “šalil” iz njega, kot se šalijo strici iz nečakov in lahko bi razumel da je, kljub samo štirinajstim letom, že zelo velik fant!
In v resnici sem ponosen nanj, ko se udeležuje in pobira nagrade na vseh “zlatih” tekmovanjih po Sloveniji, pa vendar mu tega ne priznam. Prav tako sem ponosen ker tako z užitkom bere knjige in jih je do sedaj prebral že veliko več, kot sem jih jaz skupaj. In veseli me, da uživa za računalnikom in se sam uči stvari o katerih sem lahko jaz v njegovih letih samo sanjal, da bi jih lahko poče! Ups. Takrat še ni bilo računalnikov, ampak sem imel šport!

Tin, vse najboljše!

Ampak sedaj nazaj k tistemu delu, ki je nekako bolj v megli.

Kot se v Zasavju spodobi, je treba novorojenčka zapiti z družbo. Ampak problem nastane, če ne piješ alkohola in “moraš” vseeno proslavljati. Mešanica različnih tablet in pa velika količina pokajene trave naredijo svoje. Ko sem srečnega očeta pripeljal precej “fajhtnega” domov, se je moja noč šele začela.

Baje sem bil viden na precej različnih lokacijah, kar pa ne morem potrditi, ker je bil prisoten nekakšen “blackout”. Takrat sem imel za prevozno sredstvo Mini Morrisa, letnik 1976! Na žlost obstaja samo ena njegova fotografija, ki pa je ne najdem. Če se večer ne bi končal, kot se je končal, bi bil mogoče ta Mini še vedno v moji garaži.

In tako se govori, da sem bil v lokalni diskoteki, ko sem se nenadoma odločil da imam dovolj in grem domov. Na poti proti domu mi je bila v napoto ena ulična svetilka, kar se je poznalo na desni strani odbijača. Vendar škoda ni bila velika in sem se odpeljal naprej. V precej hudem ovinku me je presenetil Yugo, ki je imel pripeto tovorno prikolico in ga je vozil moški, kajti pripeljal je povsem po moji strani in sem kljub umikanju zadel v kolesa od prikolice. Avto sem ustavil na pločniku in gledal kako se menjata šoferja v v vozilu. In kot voznica je izstopila ženska?! Kajti moški, kot sem malce kasneje videl, se je komaj spravil, zarad alkohola, iz vozila.

Malce kasneje so se mimo pripeljali policisti in se seveda ustavili. Jaz sem jim razlagal, da je vozil moški, ona dva sta razlagala, da sem priletel po zraku s tako veliko hitrostjo, da se nista mogla umakniti. Jaz sem kazal sled, kjer je prišlo do nesreče, globoko na mojem pasu in poskušal dokazati svojo, kljub zadetosti, nekrivdo.

Sledilo je preverjanje alkoholiziranosti. In seveda je bila prva meritev 0.0. Policist je zamenjal alkotest in pihal sem še ene parkrat, vedno z istim rezultatom. Ko so policisti fotografirali avto, sem se postavil poleg njega in jih prosil za fotografijo. Malce je bilo sicer čudno, če sedaj pomislim, ampak men je dogajalo.

Moj Mini je bil nevozen, torej sem ga s policijskim zapisnikom pustil ob cesti in odtaval peš domov. Ko sem prišel domov, se spomnim da sem pokazal papir staršem in da sem se zbudil približno dan kasneje, ko se mi ni sanjalo nič o nesreči. Šele kasneje sem začel, po delčkih, zbirati spomine in jih sestavljati v mozaik.

Minija sem prodal za 300 nemških mark, kazni za prometni prekršek pa nisem dobil nikoli, ker očitno so tudi policisti takrat ugotovili, da kljub moji “neprisotnosti”, nisem bil jaz krivec za to!

Jeap, štirinajst let je že tega.