Vem, sodim med šalabajzerje, ker se odpravim na pot na Brač ravno 1. avgusta. In da bo mera popolna, namesto da bi šel čez Zagorje na Krško in od tam do Obrežja, se odločim da grem čez Ljubljano. Hopla, hopla!

In sva stala. Od konca avtoceste, Pljuska se baje imenuje kraj (vsaj tako so dejali po radiu), do Obrežja sva porabila natanko ŠTIRI ure. Vmes so avtobusi prehitevali kolono po odstavnem pasu, vendar ni bilo nikjer niti enega POLICAJA! Kot da bi bila to prezgodnja ura, okrog 4. ure zjutraj, da bi se oni prikazali in poskusili urediti situacijo. Da ne omenjam da je avtocesta v tem času postala pravi svinjak, kajti tujci so metali vse smeti, kar se jim je znašlo pod rokami, na cesto. Sedaj razumem zakaj se tujci “pizdijo” čez naš vinjetni sistem. Plačajo, da stojijo ŠTIRI ure v koloni?! Tudi jaz bi pizdil na njihovem mestu!
Na Obrežju so naši POLICISTI preverili najine dokumente in preverili, če sva midva res identične osebe, kot tiste v potnih listih. Jeap. Namesto da bi pohitrili vse skupaj, smo spet čakali.

In prihod na CRO mejo. Prijazni “cariniki” (upam, da nisem zgrešil) so naju brez preverjanja spustili “v lepo njihovo”. In par metrov naprej, kjer imajo prvo cestnino in na ta način od vseh tujcev poberejo vsaj 5 kun, so bili fantje in dekleta ki so delili vodo Jano in pa njihov zemljevid! Pohvale vredna poteza.

In tako naprej. Blizu Zagreba se je začela kolona. Zgodba kot pri nas, tovornjaki prehitevajo po odstavnem pasu, vendar njihovi policajo opravljajo svoje delo vestno – na motorju je pripeljal od zadaj, ga ustavil in začel pisati kazen. Potem je bil nekaj časa mir. Slovenci, ki so kraljevali na prehitevalnem pasu, pri vožnji okoli 110 km/h so se počutili kot doma. Vendar so mi šli na k…. Sploh naveza dveh vozil MS in GO, ki sta bila prepričana da je prehitevalni pas rezerviran za njiju sta bila precej hud trn. Ampak mi je uspelo ju prehiteti. Mala Kapela in Sveti Rok – brez problemov – edino malce se je ustavilo pri “odmorištu Jasenice”.

In tako sva padla v Split, ki je skoraj miroval – od pločevine namreč. Ko sva se uspela prebiti do trajektne luke so ravno vkrcavali trajekt za Brač. Innebodigatreba, ustavilo se je dve vozili pred nama. Sicer sem pričakoval dolgo čakanje, vendar so par minut kasneje imeli že nov trajekt in smo začeli z vkrcavanjem. Trajekti so prijetni – klimatizirani in vožnja je bila precej hitra. In tako sva pristala na Braču.

Fotografije so po vrsti (od konca proti začetku), vendar imam sedajle večerjo, tako da se mi jih ne da izbirati in vstavljati na tista mesta, kjer bi morale biti. In ja, 1. avgusta se da priti na morje. Malce več živcev in pa predvsem trme mora biti!