Včeraj sem povsem po naključju srečal znanca, s katerim sva kar nekaj let nazaj izgubila čisto vse stike. Nisem še dobro srknil kave, ki sem jo nujno potreboval, da v miru premislim nekaj stvari glede službe, ko sem zagledal kako se baru približuje znana postava. Tako kot kopice drugih znancev, tudi njega ne bi mogel zgrešiti, toda tisti hip me je zmotilo nekaj povsem drugega. Fant, ki je celo življenje gojil naravnost zaničevalen odnos tako do policije kot do varnostnikov, je bil nedvomno oblečen v uniformo znanega slovenskega podjetja za varovanje. Na kratko povedano, v letih ko se nisva videla, je očitno postal varnostnik.
Ko se je dovolj približal, je tudi on prepoznal mene in ko sem ga povabil naj prisede, češ da si bova po dolgem času kaj povedala, se ni pustil prositi. Seveda je na tapeto najprej prišla njegova uniforma in brez zadržkov mi je priznal, kar sem že sam vedel in sicer, da je vsaka služba boljša od životarjenja in čakanja, da boš na roza listku z devetintridesetimi številkami prekrižal sedem pravih. Čeprav je varnostnike, ki so ga ničkolikokrat vrgli iz raznih klubov in diskotek vedno imel za manjvredne državljane, se je po nekaj mesecih nelagodja, ko je povsem po naključju postal eden od njih, le privadil in trenutno v tem delu skorajda uživa, saj se večinoma ukvarja le s prevozi denarja, kar fizično vsekakor ni naporno, psihično pa nekoliko bolj.
»Veš, to prevažanje denarja je eno navadno izzivanje,« je siknil, ko sem ga dregnil naj mi pove kaj več. »Vsak dan delam eno in isto pot, večinoma ob istem času. In v naših avtih, ki jih prepoznaš na en kilometer smo tako lahka vaba za roparje, da si ti tega še zamislit ne moreš.«
Pravilnik o prevozu denarja sicer poznam tudi jaz, saj sem ga pred časom podrobno prebral, ampak za razliko od mojega znanca nisem nikoli pomislil na morebitne nevarnosti.
Naj se gre za eno ali drugo službo za varovanje, čisto vsaka ima svoja vozila prelepljena s sto in eno nalepko in če se takšno vozilo najmanj enkrat na dan za par minut ustavi na neki lokaciji, lahko to pomeni samo, da so varnostniki pač prišli po denar, to je jasno vsakomur, ki malo logično pomisli. A očitno mojega znanca problem žre bolj kot je to videti na prvi pogled, saj se je brez dodatnega siljenja razgovoril o rešitvi problema.
Morda zveni nekoliko nelogično, a njegovo mnenje je, da bi bil denar veliko bolj varen, če bi ga od neke lokacije do banke prevažali z navadnimi in predvsem nevpadljivimi vozili. Če bi se pred enim nakupovalnim centrom parkiral bel golf in bi do neke trgovine skočil normalno oblečen moški (po možnosti brez pištole za pasom) z aktovko v rokah, v katero bi, ko bi se prodajalcu seveda legitimiral, spravil denar ter spet popolnoma mirno odkorakal do avta, kjer bi ga čakal njegov sodelavec, bi morebitni roparji imeli veliko več dela, da bi ugotovili kdo je, kot če se skozi množico ljudi preriva vpadljivo oblečen varnostnik, pred vhodom pa čaka nanj vpadljivo blindirano vozilo.
»Saj mene ni strah,« ni pozabil poudariti. »Če bi mi eden zagrozil s pištolo in rekel naj mu dam aktovko v kateri nosim denar, mi ne bi prišlo na misel da bi igral nekega heroja in poskusil izvleči pištolo, ampak res mi ni jasno, zakaj moramo izzivati usodo.«
Kljub temu mu je služba všeč, če ne zaradi drugega pa zaradi urnika in dejstva, da se v njej ne pretegne, saj je bolj izjema kot pravilo, da gre na kakšno prireditev. Zaenkrat še ni uporabil fizične moči (če bom kdaj slišal, da jo je moral, bom sam sicer najprej vprašal kaj je ostalo od nasilneža ali roparja), strelnega orožja pa še manj, zato mu ne pade na kraj pameti, da bi si iskal drugo delo, kljub temu pa s sodelavci vedno znova budno spremlja ali njihovih tras (ki mi jih je sicer tudi podrobno opisal, vendar jih seveda ne smem deliti z vami) ne spremlja kakšen avto in ali jih na lokacijah ne opazujejo eni in isti ljudje.
Najbrž je delo varnostnika eno od tistih, ki bi jih sam v primeru brezposelnosti resnično postavil čisto na zadnje mesto. Saj, nikoli ne reci nikoli, ampak če bi se moral vsak dan živcirati ali mi ne bo sredi nakupovalnega centra nekdo strgal aktovke iz rok in zbežal, grem pa dejansko raje grabit listje v park.
No no. Koliko ropov pa je ad-hoc? In kolikšna je verjetnost da načrtovalec ropa, ki bi organizirano opazoval svoj cilj ne bi opazil da vozijo v belem golfu. In v mesecu dni mu bi bilo vse jasno vsaj toliko, kot če bi denar prevažali z miki miška kamijonom.
Popolnoma enako kot pri kodirnih algoritmih. Kateri je močnejši? Nek znan algoritem, kjer je jasno koliko je močan ključ, kakšne so metode napada, kakšna je moč … ali nek popolnoma nov, ki ga razviješ sam, skrbno skrivaš, in v bistvu ne veš koliko je močan, kakšni so možni napadi in kaj je za njih potrebno.
Security through obscurity – http://en.wikipedia.org/wiki/Security_through_obscurity – to je šele izzivanje.
Jaz varnostnik (fizična varovanje) sem da nes prejel plačo. Za 174 ur brez prehrane ali prevota manj kot 400€. Skupaj s pšrehrano pa manj kot 500€. Za 210 ur (razlika je skrita med priznanih 14 nadur in nekaksen dodatek obračunan na zelo mističen način sem dobil skupajs preharano 620€. Na osnovo je bilo obračunano celo 14.5% dodatka na delovno dobo. Zraven so servirali še paket, ki bi ga bili mogoče veseli na karitasu, ne pa ljudje ki v povprečju po 210 ur preživijo pri varovanju.
@podplat: zalostni podatki, vendar kruta realnost nase slovenije.. ce napisem, da socustvujem s teboj, se bo slisali cudno.. se bolj cudno se bo pa slisali, da bi ce bi bil na zavodu dobil verjetno vec – ce bi vmes kaksen dan, dva, pofusal pri delu..
in kako se da s taksno mizerijo preziveti? obstaja kaksen poseben recept?
obstaja da imas uspesno zeno in si potem njena “zena”. Delas doma v gospodinjstvu. Ona pa sluzi. Tako lahko prezivimo, pravzaprav normalno zivimo.
Drugače pa. Sindikat se bori za 600€. Ampak varnostnik niti 400€ ne doseže. Tisti za prevoz denarja prebijejo.