Hrvaška je postala članica Evropske unije 1. julija 2013. Mnogi so se bali vstopa v EU, kar jasno kaže odstotek (33,13%) državljanov, ki so bili proti takšni skupnosti. Eden od razlogov za strah je bilo vprašanje, kaj nam bo prinesla EU. Skoraj osem let pozneje imam vtis, da vprašanje ni več, kaj nam bo prinesla Evropa, ampak kaj smo mi prinesli Evropi.
- Nekaj žalostnih lekcij, ki se jih lahko naučimo iz izkušenj Bolgarije z EU / Radosveta Vasileva / gostujoči zapis
- Sprint v napačno smer: Nezadovoljstvo Rame z EU odraža naraščajočo živčnost / Alfons Rakadž / gostujoči zapis
- “Ne tu ne tam”: Оbčutljivi odnosi Kosova z Evropsko unijo / Butrint Beriša / gostujoči zapis
- Makedonska pot do Bruslja: Izhod iz začaranega kroga / Malinka Ristevska Jordanova / gostujoči zapis
- Pristop k EU – premični cilj, ki se nenehno odmika / Dina Bajramspahić / gostujoči zapis
- Kdo sanja o evropskih sanjah v Srbiji? / Katarina Tadić / gostujoči zapis
Pred začetkom pogajanj z EU se je morala Hrvaška predstaviti ne le kot vodilna v regiji, temveč tudi kot urejena država s prijateljskimi nameni do soseščine. Za to je bilo potrebno “polepšati” odnose s Srbijo. Začnimo torej po vrsti in se vrnimo v leto 2004, ko je dolžnost predsednika hrvaške vlade opravljal Ivo Sanader, ki je trenutno v zaporu zaradi številnih škandalov, predvsem korupcije. Sanader je bil takrat prvi hrvaški visoki funkcionar, ki je nastopil v srbskem kulturnem društvu “Prosvjeta” v Zagrebu in prisotnim zaželel pravoslavni božič z besedami “Kristus se rodi”. Takšna gesta je ostala do danes, saj hrvaško-srbski odnosi do danes ostajajo nespremenjeni, čeprav so imeli nekaj vzponov in padcev.
Hrvaško – srbski odnosi
Kljub pozitivnim korakom v odnosih, oziroma pomembnim uradnim obiskom obeh strani, se ni spremenilo nič bistvenega. Srbsko vodstvo še vedno ne priznava, da je Srbija izvedla agresijo na Hrvaško kljub številnim sodbam Mednarodnega kazenskega sodišča za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije v Haagu. Kar zadeva položaj Hrvatov v Srbiji, sta državi leta 2004 podpisali sporazum, ki naj bi pripadnikom hrvaške skupnosti zagotovil zagotovljena mesta v srbskem parlamentu, vendar se to do danes ni zgodilo, medtem ko na Hrvaškem imajo pripadniki srbske manjšine 3 sedeže v parlamentu.
Po drugi strani pa je pred vojno na Hrvaškem srbska skupnost štela 12% celotnega prebivalstva, medtem ko se je po podatkih iz leta 2011 zmanjšala na 4,3%, zato ni težko sklepati, da ima Hrvaška težave z vrnitev srbskega prebivalstva. Iskanje približno 2000 pogrešanih oseb je bilo na dvostranskih srečanjih izpostavljeno kot ena izmed prednostnih nalog za izboljšanje odnosov med državama. Hrvaške oblasti in nekatera civilna združenja v Srbiji so namreč opozorile, da Srbija pri tem vprašanju ne sodeluje, ob upoštevanju, da Hrvaška že leta prosi uradni Beograd, naj dokumente, zasežene med vojno, preda iz vukovarske bolnišnice, od koder je bilo odpeljano večje število hrvaških državljanov in naj odpre svoje arhive ter preiskovalcem omogoči, da govorijo z osebami, ki so vpletene v atentate in obveščevalne dejavnosti. Na odgovor se je čakalo predolgo, vse do oktobra lani, ko je bilo dokončno dogovorjeno, da bosta obe strani skupaj s terenskimi preiskavami in raziskavami arhivov poskušali ugotoviti usodo pogrešanih. Srbska stran je obljubila, da bo preiskala navedene lokacije na ozemlju Srbije, za katere obstaja sum, da se v teh krajih nahajajo posmrtni ostanki večjega števila ljudi.
Po drugi strani pa Hrvaška ni sledila večnemu zgledu – Nemčiji, ko govorimo o soočanju s preteklostjo. V javnem medijskem prostoru vztrajno poskušajo zatreti zločine, ki jih je med vojno storila hrvaška stran, pod domnevnim argumentom, da obrambna vojska ne more storiti zločinov. Premik k boljši prihodnosti se je zgodil lani, ko je hrvaško državno vodstvo položilo vence na Grubore, kjer je bilo pred 26 leti ubitih šest srbskih civilistov.
Glede na vse skupaj je verjetno, da bomo še dolgo čakali, dokler vidimo odprte dobrososedske odnose – ne toliko zaradi ljudi (ljudje, ki spodbujajo sovraštvo, so na obeh straneh manjšina), temveč zaradi politikov, ki zastopata države, katerih sovražnost je vedno dobrodošla pred volitvami.
Korupcija – vgrajena v DNK politikov
Noro ambiciozno bi bilo povzeti vse, kar se je zgodilo v zadnjih 8 letih članstva. Seveda je preveč točk, na katere bi se lahko sklicevali, zato je bolj pravično, da se sklicujemo na nekaj neprijetnih epizod, nekatere pa se nenehno prikazujejo in tako postanejo del naše identitete kot članice Evropske unije – ne zaradi poskusa “razstaviti državo”, kot v teh dneh poudarja premier Andrej Plenković, kot odziv na medijske kritike in razkrivanje škandalov vladajoče stranke, ampak zato, ker v demokraciji ni le priložnost, ampak tudi dolžnost državljana, da aktivno sodelujejo pri ustvarjanju zdrave družbe in države, iz katere mladi ne želijo pobegniti na Irsko ali v Nemčijo. Da bi to sploh uspelo, konstruktivni kritiki ne smemo reči “vele izdaja”, ampak jo je treba sprejeti in iz nje izvleči določena sporočila. Če se tisti, ki opravlja funkcijo predsednika vlade ne želi soočiti z osnovnimi kritikami in škandali glede ljudi, ki jih je imenoval na pomembne položaje, bi se bilo dobro vprašati, ali je morda ravno on sovražnik države?
Kar zadeva korupcijo, je odgovor na vprašanje, ali napredujemo ali zaostajamo, odvisen od perspektive, s katere gledamo na situacijo. Ko govorimo o korupciji, so hrvaški politiki resno jemali rek “samo nebo je meja”. Po zadnjih podatkih organizacije Transparency International je leta 2020 po indeksu zaznavanja korupcije Hrvaška slabša od Ruande. Dve leti zapored ima 63. mesto s 47 točkami, kar je daleč pod povprečjem EU, ki znaša 67 točk. Na istem seznamu ima Slovenija 60, Črna gora 45, Srbija 38, Bosna in Hercegovina in Kosovo 36, Severna Makedonija pa 35 točk.
Naporno in preprosto nemogoče bi bilo v enem besedilu našteti vse zadeve, ki so v zadnjih letih pretresle Hrvaško, pri čemer je treba poudariti, da nobena vlada doslej ni opravila mandata brez škandalov. Če nas zanima, kje smo danes, je neizogibno pogledati na trenutno vlado Andreja Plenkovića. Na političnih olimpijskih igrah je v tekmi za drugi mandat Plenković postali prvak z odstavitvijo 14 ministrov, predvsem zaradi škandalov, povezanih z osebno lastnino.
Vprašanje je, ali hrvaška korupcija v Evropi sploh velja za zločin, glede na to, da je novembra lani Nemčijo pretresel velikanski škandal, katerega glavna protagonistka je bila sedanja vodja Evropske komisije, Ursula Von Den Leyen. Da vodja komisije podpira Plenkovičevo korumpirano HDZ, je bilo dokazano v njenih nastopih v promocijskih videih HDZ za parlamentarne volitve julija 2020. Po uradni pritožbi hrvaške nevladne organizacije Gong pri organu Evropske unije je Evropska komisija napovedala, da bo razvila nove smernice za svoje člane za udeležbo v volilnih kampanjah držav članic. Tako je vodja Evropske komisije minila brez posledic. Popularno bi mu rekli “pojedla mačka”.
Hrvaško predsedstvo EU. Katero predsedstvo?
Za hrvaško predsedstvo EU je bila takšna propaganda izvedena z namenom, da bi predsedstvu pripisovali pretiran pomen, torej da bi dokazali, kako je Hrvaška s to dolžnostjo pokazala, da je opravila proces popolne integracije v Evropsko unijo. Močne ambicije je zmotila pandemija koronavirusa in dejstvo, da so sestanki potekali prek spleta. Logično je, da je poudarek predsedstva na trenutni zdravstveni krizi. Zaradi virtualnih srečanj je Hrvaška prihranila nekaj finančnih sredstev. Namesto predvidenih 50 milijonov je bilo za predsedovanje porabljenih 17,8 milijona evrov.
Predsedstvo bo ostalo v spominu tudi po tem, da so voditelji klubov v parlamentu EU Plenkovičevi vladi poslali protestno pismo in jo obtožili, da med hrvaškim predsedovanjem ni spoštovala vladavine prava na Madžarskem in na Poljskem. V pismu so jih opozorili na vrednote, na katerih temelji Evropska unija, to so “človeško dostojanstvo, svoboda, enakost, vladavina prava in spoštovanje človekovih pravic, vključno s pravicami pripadnikov manjšin.”
Svetla točka hrvaškega predsedovanja je politični dogovor ministrov za evropske zadeve držav članic EU o začetku pogajanj s Severno Makedonijo in Albanijo.
Evropa na dveh tirih, kohezijski in razvojni skladi
Čeprav je bila ideja Evropske unije, “razdeljene” na bogate in revne članice, nominalno opuščena, so Nizozemska, Švedska, Avstrija, Danska in Nemčija že izrazile nezadovoljstvo z načrtovanim večletnim finančnim okvirom od leta 2021 do 2027. Hrvaška kot država članica, ki se je zadnja pridružila Uniji, ni porabila dovolj razvojnih sredstev, zato bi lahko rekli, da ima varnost in določeno zaščito.
Tudi Hrvaška je edina država, ki je uporabila samo eno programsko obdobje kohezijske politike, zato obstajajo napovedi, da bo še vedno prejela več sredstev kot druge države. Na eni strani imamo “prijatelje kohezije”, na drugi strani pa so države, ki želijo zmanjšati proračun za kohezijsko politiko in sredstva usmeriti v nove prednostne naloge, kot je boj proti podnebnim spremembam.
Vendar bodo nova pravila gospodarske prerazporeditve v prihodnjem obdobju veljala tudi za Hrvaško, ki kot nekatere članice, ki so v Unijo vstopile prej, ne bo imela koristi, ker je jasno, da bodo bogate članice nadaljevale s trendom “potiskanja” takšnih ekonomskih politik. Očitno je, da EU postaja bolj varčna in bogate države pri razdelitvi sredstev niso toliko solidarne.
Človekove pravice in radikalizacija družbe
Digitalna doba in demokracija sta civilizacijski dosežek, pri katerem se prebivalci Hrvaške niso najbolje odrezali. Čeprav je Hrvaška ob vstopu v EU izbrala evropsko demokracijo, se državljani Hrvaške še vedno ne zavedajo, da je demokracija oblast ljudstva. Namesto na volitvah državljani Hrvaške svoje nezadovoljstvo nekontrolirano in popolnoma nezavedno “zdravijo” na družbenih omrežjih.
Večina državljanov sploh ne razume, kaj je svoboda govora, kar je privedlo do groznega pojava sovražnega govora v virtualnem prostoru, ki je dosegel vrhunec oktobra lani s terorističnim dejanjem 22-letnega Daniela Bezuka, napadalca v vladno stavbo, ki nato pa si je sam vzel življenje. Bezuk je ranil policista, na podlagi preiskave v njegovem računalniku pa je bilo ugotovljeno, da je že dolgo pregledoval podatke, povezane s premierjem Andrejem Plenkovićem in predsednikom Zoranom Milanovičem. Ravno prek uporabo socialnih omrežij je bil Bezuk med skupino državljanov razglašen za junaka. Bolj presenetljivo bi bilo slišati kako župan Vukovara – Ivan Penav (ki bi že s samim dejstvom, da v Vukovaru opravlja odgovorno funkcijo, najbolje vedel, kaj prinaša spodbujanje sovraštva), teroristični napad imenuje “upor”. Na svoj način je premier Plenković pravočasno “izdal nalog” obtoženima, pozabil pa se znova pogledati v ogledalo in dojeti, da je sam sodeloval pri radikalizaciji družbe in da se ta ni začela na družbenih omrežjih – vidimo njen grd obraz že od ustanovitve Republike Hrvaške.
Tudi najbolj napredne države članice Evropske unije niso nasprotovale radikalizaciji, kar dokazuje grozljiv primer trojnega umora, ki se je oktobra lani prav tako zgodil v Franciji v Nici. Glede na različna ljudstva in njihovo zavest Evropo čaka naloga, ki v prihodnosti sploh ne bo lahka – Unija se bo morala skupaj soočiti z valom sovraštva.
Nazadnje smo prišli do človekovih pravic, o katerih se v nasprotju z večino razvitih evropskih držav na Hrvaškem veliko bolj govori, kot se izvaja. To je še posebej očitno pri vprašanju pravic žensk. Skozi dejavnosti civilnega sektorja so bile nedavno sprejete potrebne zakonske spremembe, povezane z nasiljem nad ženskami, in in če želimo ugotoviti, koliko se sprejeti zakoni v resnici izvajajo v praksi, je dovolj, da si ogledamo Facebook skupino “# i mene se tiče” in si ogledamo vso bizarnost sodb. Tu vzemimo primer in se spomnimo na sodbo iz leta 2020, s katero je bil policist, ki je celo noč spolno nadlegoval kolegico, oproščen kaznivega dejanja, ker ga je storil SAMO ENKRAT.
Torej, da povzamemo, Hrvaška svojih osmih let članstva ni izkoristila niti v smislu evropskega denarja niti v smislu tako imenovanih evropskih vrednot. Lahko samo upamo, da bo v prihodnosti namesto “za dom” končno pripravljena za Evropo.
Ta spletni dnevnik je objavljen v okviru pobude “Zgodbe iz regije” ki jo izvaja Res publika v sodelovanju s Analiziraj.ba (BiH), Sbunker (Kosovo) Ne davimo Beograd (Srbija), PCNEN (Črna gora), Prlija (Hrvaška), Lupiga (Hrvaška), HAD (Slovenija) и СЕГА (Bolgarija).
Prosimo, pred komentiranjem ali prenosom preberete pravila. Opomba: Mnenja in stališča, izražena v tem članku, so avtorjeva in ne odražajo stališč Inštituta za komunikacijske študije ali donatorja.
