Končno moramo priznati, da nam EU ne more podariti dobrega življenja. Moramo imeti svojo vizijo in svoj načrt. Pred petnajstimi leti sem se ji v pogovoru z veterankom procesa vključevanja v EU iz regije pritožila: “Korenček smo prejeli nasekan”. Komentirala je: “Mi pa – zdrobljenega.” Če bi se zdaj srečala, bi ji verjetno rekla: »Palico smo dobili. Zaslužili pa smo velik sladek korenček.” Nekdo, ki je zunaj “kroga evropske integracije” ne bi dobro razumel, o čem govorimo. Kot dobri študentje evropske integracije smo se naučili glavne pripovedi: da politika pogojevanja pomeni prejemanje nagrade (“korenčka”) če izpolnjujete pogoje, če pa ne, prejmete kazen (“palico”).

Makedonski primer iz leta 2020 je pokazal (ali potrdil), da lahko bi bilo tudi obratno. Kljub temu da izpolnite pogoje, morda ne boste prejeli “korenček”, ampak “palico”.

Nove blokade pred novimi pristopi

Ko je Makedonija leta 2004 zaprosila za članstvo v EU, nam je Bruselj poslal sporočilo: “Pot do Bruslja vodi skozi Ohrid.” Izveden je bil Ohridski okvirni sporazum, ki je končal medetnično krizo leta 2001. Pred dvema letoma smo prejeli sporočilo “Pot do Bruslja vodi skozi Prespo”. Ime (Severna Makedonija) smo spremenili, ker je to zahtevala Grčija, kljub nasprotni sodbi Meddržavnega sodišča. No, lani je bila pot do Bruslja spet zaprta. Zdaj Bolgarija namerava makedonsko pot spremeniti k Bruselju, tokrat skozi Sofijo. Veste kaj? Ni šans. Ali veste, zakaj? Ker Bolgarija želi spremeniti makedonsko identiteto z zlorabo pristopnega procesa k EU in z vsiljevanjem lastne izkrivljene različice zgodovine.

Ta različica se ne dotika samo makedonske, ampak tudi evropske zgodovine, vključno z njenimi antifašističnimi koreninami. Neutemeljene zahteve Bolgarije imajo več posledic za pristop Makedonije k EU, pa tudi za širitveni proces na splošno. Vplivajo na regijo in EU, vbrizgavajo strup, ki spodbuja nacionalizem in spore ter s tem spodkopava stabilnost.

Drugim državam članicam EU je doslej uspelo preprečiti Bolgarijo, da bi v pristopni proces naložila ta “nov pristop”, vendar je niso uspeli preprečiti, da bi ga blokirala, kar je vodilo v slepo ulico. V tem trenutku je politika pogojevanja ogrožena, verodostojnost EU izgubljena, s čimer je nova, tj. revidirana metodologija širitve ogrožena že na samem začetku. Da bi bil pristopni proces verodostojen, mora imeti realistično perspektivo in da svojo politiko pogojevanja temeljiti na zaslugah. Pri tem je ključno vprašanje, kako EU v svojih rokah drži dva temeljna instrumenta za pristop – nadzor nad njegovo dinamiko in agendo.

EU ni pripravljena na širitev

Trenutno je postopek počasen in se članstvo zdi nedosegljivo. EU preprosto ni pripravljena na novo širitev. Takšna kot je, težko funkcionira in si ne želi novih, predvsem pa ne “problematičnih” članic.

Dnevni red je v preteklih letih za države v regiji bistveno spremenjen. V zadnjih letih je EU upravičeno postavila pravno državo na prvo mesto. Vendar tak pristop spodkopavajo vprašanja, ki niso povezana in so celo v nasprotju z načeli pravne države – na primer bolgarski veto, ki je zdaj v ospredju pristopne agende. Eden od ključnih pogojev v procesu stabilizacije in pridružitve je regionalno sodelovanje, ki je namesto sredstvo za spravo v regiji postalo instrument za izvajanje pritiska na države iz širše regije, ki so v bolj privilegiranem položaju – države članice EU na tiste iz Zahodnega Balkana, ki to niso.

Kljub temu, da EU zdaj ni pripravljena na širitev, še vedno želi vplivati ​​na Zahodni Balkan iz geostrateških razlogov in za ohranjanje stabilnosti. Nova strategija širitve kaže na “okrepljeno geopolitično konkurenco”, ki se predvsem nanaša na vpliv Kitajske in Rusije v regiji, pa tudi Turčije in zalivskih držav. Poleg tega Zahodni Balkan bo še naprej ključnega pomena za upravljanje migracij. V konkurenci geopolitičnih vprašanj in vprašanj stabilnosti v igri je t.i. “stabilokracija”, v nasprotju z meritokracijo, ki bi bila naklonjena pravni državi.

Drug neželjen učinek spreminjanja agende je, da so vprašanja glede okolja, energije, trga, izobraževanja, zdravja  postavljeni v ozadje… ki so življenjskega pomena za državljane regije. Dejstvo je, da so ta vprašanja visoko na regionalni agendi, vendar ne prevladujejo v nacionalnih diskurzih. Prevladujejo deli agende EU, kršeni skozi prizmo nacionalne politike – kot je na primer neskončna tekma političnih subjektov glede tega, kdo je (domnevno) bolj korumpiran, in neizogibno kdo je večji domoljub.

Regresija na Zahodnem Balkanu

Zamegljena politična pogojenost EU je privedla do demokratične stagnacije ali nazadovanja v državah regije. Politične elite na Balkanu so postale zelo strokovne za politično strankarstvo. Meje so bile veliko bolj porozne za neliberalno demokracijo in populizem kot za uvajanje standardov EU za energetsko učinkovitost in onesnaževanje. Formalne reforme brez vsebine ali izvajanja („prazne lupine“) so pogoste. Elite tekmujejo tako, da bodo všeč v Bruslju, da bi pridobile naklonjenost ali več denarja iz omejenega predpristopnega portfelja, namesto da bi prevzeli odgovornost pred lastnimi državljani.

Namesto pozitivnega koraka sta EU in Zahodni Balkan vstopili v začaran krog medsebojne neverodostojnosti.

Severna Makedonija bi lahko bila pozitiven primer tako v odnosu do reševanja sporov kot pri določanju prednostnih nalog v zvezi z EU. Vendar je z novo blokado Bolgarije prav makedonski primer postal ponazorilo dosežene točke hinavščine v pristopnem procesu, ki jo je treba premagati.

Vmesni koraki in alternative

V odsotnosti dosegljive perspektive članstva in kljub temu, da želijo vplivati ​​na regijo predvsem zaradi ohranjanja stabilnosti, se že leta v EU trudijo izumiti novo “korenje” in nasekati obstoječe: majhne nagrade za majhne poteze. V tem prizadevanju je EU dala prednost tudi regionalnemu sodelovanju, podpirajoč Regionalni svet in spodbujajoč sektorske oblike regionalnega povezovanja. Regionalno sodelovanje je dobro, vendar ni zadostno. Regionalno gospodarsko sodelovanje preprosto ne more zagotoviti konvergence z EU. Regija je v vseh pogledih povezana z EU, regija potrebuje EU.

Iskanje komplementarnih, olajševalnih, alternativnih in vmesnih korakov za članstvo v EU je privedlo do zapletenih ureditev in zmedenih diskurzov. Poleg dvostranskih stabilizacijsko-pridružitvenih sporazumov obstajajo tudi regionalni sporazumi (regionalno gospodarsko območje, energetska skupnost, prometna skupnost …). Pristopna pogajanja so razdeljena na vedno več faz. Akcijski načrti, smerokazi, deklaracije in poročila se pomnožijo. Mehanizmi procesa (zlasti po novi širitveni metodologiji) so postali neverjetno zapleteni in jih je težko predstaviti državljanom, ki želijo verjeti, da se približujejo članstvu v EU in kar bo rešilo vse njihove težave. Podaljšani in moteni proces je povzročil prikrivanje svojega bistva in izgubo svoje preobrazbene moči, ki so jo državljani regije zelo potrebovali in pričakovali. Spomnimo se, da je bistvo EU bilo delitev vrednot in standardov.

Stabilizacijsko-pridružitveni sporazumi (SPS) so zdaj v ozadju – in so v veliki meri pozabljene priložnosti. V tem času so podani predlogi in ideje za nove okvire, kot je Evropski gospodarski prostor (ki se nanaša na novega – ne na obstoječega prostora). Nihče ni niti pomislil, kakšna bi bila pogajanja za tako novo ureditev (vključno z morebitnimi novimi blokadami iz kakršnega koli razloga), kakšne bi bile dodatne koristi, ki jih sedanje SPS in regionalni sporazumi ne morejo ponuditi, pa tudi, če bi postali na voljo. Nazadnje, zakaj in kdaj bi bila EU pripravljena zagotoviti dodatne ugodnosti, če na primer trenutno ni pripravljena dovoliti vsaj telefonskih klicev brez stroškov gostovanja med regijo in EU niti bistveno povečati predpristopne pomoči?

Žal je razprava v regiji o novih dogovorih vedno veliko bolj živahna kot razprava, ki temelji na analizi, kako se obstoječi sporazumi izvajajo (na obeh straneh) in kakšne so njihove neizkoriščene priložnosti. Še bolj manjka trdna razprava o dolgoročnih rešitvah. Zdi se, da se trajanje vmesnih korakov in razprave o alternativah popolnoma ujema s časom domačih volilnih ciklov in kratkoročnih političnih agend. Ta politična logika je nasprotna tistemu, kar potrebujeta EU in regija – dolgoročen in dosleden pristop.

Po drugi strani pa je kljub večjemu “lastništvu” regionalnega sodelovanja subjektov v regiji večinoma razdeljeno po sektorjih in tehnizirano ter med balkanskimi političnimi elitami ne pritegne veliko pozornosti. V regiji ni skupnega političnega stališča in mnenja o pomembnih političnih vprašanjih niti pomembnega lobiranja v EU za skupno določene prednostne naloge.

Najkrajša pot – največji izziv

Prvi impulz po lanskem razočaranju v pristopnem procesu Makedonije lahko povzamemo v znamenitem pregovoru iz regije “Uzdaj se use i u svoje kljuse” (“Zaupaj sebi in svojemu konju”). V državi se pojavlja nova pripoved: “Reforme bomo izvedli sami, ne glede na EU.” Precej nasprotujoče, vzporedna glavna politična sporočila pa so, da brez pogajanj z EU tega ne moremo storiti ali da bi brez EU to počeli “kot polž”. Podobno je tudi z malodušjem makedonskih državljanov – nove raziskave kažejo, da se 56,1% sploh ali delno ne strinja, da je mogoče reforme izvesti brez zunanjega pritiska, medtem ko se 42,1% v celoti ali delno strinja, da so oblasti sposobne izvajati reforme tudi brez zunanjega pritiska.

Prihodnost makedonske družbe je v veliki meri odvisna od tega, kako odporna bo država na nove “šoke”, naložene od zunaj. Po drugi strani pa bo ta “zunanji odpor” odvisen predvsem od tega, kako odporna bo Makedonija do lastnih notranjih izzivov. Država potrebuje močnejšo gospodarsko rast, ki jo ovirajo nezadostno konkurenčno in inovativno gospodarstvo ter nizke naložbe v človeški kapital v razmerah, ko iz države še naprej odteka usposobljena delovna sila. Razvoj koridorjev (promet, energija, telekomunikacije …) je počasen, kar je bistveno za majhno državo brez izhoda na morje, medtem ko se s sredstvi EU koridorji v soseščini, ki pripadajo EU hitro razvijali.

Ravnotežje v mednarodnih odnosih se večinoma ohranja z delitvijo oblasti med političnimi elitami, ki pa je povezana s strankanjem in klientelizmom, ki nenehno pritiskajo in uničujejo institucije. Kljub ohranjanju občutljivega političnega in etničnega ravnovesja je družba podvržena delitvam na družbeni, etnični in politični podlagi. Namesto dolgoročne vizije in določanja prednostnih nalog ter kakovostnega postopka sprejemanja (in izvajanja) politik in njihovo ocenjevanje, makedonska vlada je v krčevitem boju za odstranjevanje zunanje ovire in za izpolnitev najpomembnejših načrtov, ki so običajno kratkoročni. Po navadi se nanašajo na najhitrejšo realizacijo, tudi kratkoročnih priporočil iz Bruslja – do naslednjega poročila Evropske komisije in naslednjih sklepov Sveta EU, hkrati pa – na rezultate volilnih obljub.

Potreben je svež pristop

Da bi lahko rešila številne izzive, makedonska družba potrebuje novo pripoved, nov pristop, popolnoma nasproten malodušju.

Končno moramo priznati, da EU ne more ustvariti recept za naše življenje in nam zagotoviti dobrega počutja. Imeti moramo svojo vizijo. Pri njenem razvoju in izvajanju bi se morali bolj zanašati na to, da uporabljamo in podpiramo to, kar imamo na voljo, kot da se pritožujemo nad tistim, česar nimamo, ker tvegamo, da izgubimo kapital, ki ga že imamo – zlasti človeški, ki se bori za rast tukaj in zdaj. Za krepitev pravne države potrebujemo močne državljane in močne institucije. EU potrebujemo, vendar ne kot nadomestek za našo vlado, za naše institucije in ne kot rešitev za kakršne koli naše težave. Namesto “potrošnika” moramo pokazati sposobnost partnerja. To vlogo bi cenili številni subjekti EU.

Zato pot do Bruslja vodi samo skozi nas same, vendar ne sami. To ključno sporočilo velja tudi za druge države v regiji, kljub sklepu, da “pot do Bruslja ni.”

Po izkušnjah z Makedonijo je malo verjetno, da bo Evropska unija pripravljena “uvoziti” dvostranske spore. Za prekinitev začaranega kroga mora biti tudi balkanska ponudba članstva v EU veliko bolj verodostojna, ki temelji bolj na moči državljanov in institucij kot na moči političnih elit. Za spremembe v tej smeri je potreben stalen pritisk civilnega sektorja – izviren, dosleden in načelen.

Ta spletni dnevnik je objavljen v okviru pobude “Zgodbe iz regije” ki jo izvaja Res publika v sodelovanju s Analiziraj.ba (BiH), Sbunker (Kosovo) Ne davimo Beograd (Srbija), PCNEN (Črna gora), Prlija (Hrvaška), Lupiga (Hrvaška), HAD (Slovenija) и СЕГА (Bolgarija).

Prosimo, pred komentiranjem ali prenosom preberete pravila. Opomba: Mnenja in stališča, izražena v tem članku, so avtorjeva in ne odražajo stališč Inštituta za komunikacijske študije ali donatorja.

makedonija eu

Vir: sdk.mk

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.