Leta 2020 nobena od šestih držav zahodnega Balkana ni napredovala v procesu evropske integracije. Res je, da bi lahko storili več, toda to še vedno postavlja vprašanje, ali sam proces “deluje” v razmerah, ko številne države ne napredujejo več let, desetletij. Slabe poteze obeh strani so pripeljale do medsebojnega nezaupanja, kar se odraža v reformah.
Spomnim se, kako je negativno odmevala izjava Jean-Clauda Junckerja, ki je ob izvolitvi za predsednika Evropske komisije dejal, da do leta 2020 širitve Evropske unije ne bo. Odzivi z vseh strani so bili tako ostri, da je pozneje to izjavo skušal omiliti. Prišlo je leto 2021 in širitve še vedno ni v luči.
Nemško predsedstvo ni izpolnilo pričakovanj
Nemško predsedstvo s Evropski uniji kljub najboljšim namenom in prizadevanjem ni dalo pričakovanega zagona za pristop jugovzhodne Evrope k Evropski uniji. To veliko pove o tem, koliko problemov je skrito pod površjem in koliko odpornosti imajo države članice na zamisel o nadaljnji širitvi. Številni akterji v Uniji ne verjamejo, da se bo Balkan kdaj preoblikoval v regijo, kjer se neguje pravna država. Oni dvomijo o nas, mi dvomimo o njih, torej dvomimo, da nas bodo sploh kdaj “spustili noter“. V takem ozračju je težko ohraniti evro navdušenje. Ampak to je še vedno najboljši pot za nas od vseh možnih.
Lahko rečemo, da Evropska komisija in Evropski parlament iskreno verjameta v evropske sanje o enotnosti, solidarnosti in združeni Evropi ter da si aktivno prizadevata, da bi Zahodni Balkan postal del Unije, kamor spada. Vendar zgodovina odnosov kaže, da te institucije nimajo dovolj moči, da bi izpolnile svoje obljube. Z nepoštenimi odločitvami se niso soočili le Makedonija in Albanija, ampak tudi Kosovo glede liberalizacije vizumskega režima, pa tudi Bosna in Hercegovina, ki še vedno nima niti statusa kandidata. Črna gora in Srbija že leta stagnirata.
Nobena skrivnost ni, da so Francija, Danska, Nizozemska, Španija in vsaj še dve ali tri države članice do tega vprašanja zadržane in računajo drug na drugega, da se bo proces upočasnil in postal težji. Vrhunec zastoja je razviden iz dejstva, da konec leta 2020 niso bili sprejeti zaključki v procesu širitve / stabilizacije in pridružitve. Zaključki so v Svetu ministrov blokirani in v njih ni nič posebnega in ne vsebujejo nobene pravne obveznosti – ne za EU ne za Zahodni Balkan, imajo pa motivacijski značaj in ohlapno ohranjajo povezavo med Unijo in med Unijo in Zahodnim Balkanom.
Nova blokada Makedonije in Albanije
Kljub temu, da je naša regija navajena nedoslednosti pri izvajanju strategije širitve, je novica o zadnji blokadi Makedonije zaradi dvostranskega spora z Bolgarijo vnesla novo injekcijo brezupa v odnose med EU in Zahodnim Balkanom. Močna Nemčija ni uspela “zmehčati” položaja Bolgarije in to zelo spominja na trmo Grčije, ki je Makedonijo držala v blokadi celo desetletje. Te odločitve so polne iracionalnosti, nerazumnosti, predvsem zato, ker odprtje pogajanj res ni tako pomembno. Črna gora je pogajalski okvir dobila pred osmimi leti in ni nobenih jamstev, da bo kdaj zaključila pogajanja.
Pogajalski okvir je le formalnost, prvi korak na dolgi poti, ki jo moramo prehoditi; pot, ki ji ni bilo videti koneca. Zato naj bi nova metodologija pogajanj pripomogla k večjemu in bolj političnemu procesu, ne le tehnokratskemu, kot je bila do zdaj. Vendar pa eno leto po njegovem sprejetju, ni bil podrobno dorečen niti se ni začel izvajati.
Bistvo, ki izhaja iz blokade Makedonije je, da si lahko vsaka država članica kadar koli “izmisli” novo merilo, ki ni relevantno za naravo pogajanj in bi moralo biti povezano z evropsko zakonodajo, dobrim upravljanjem in pravno državo, človekove pravice, kakovost demokracije. To v postopek vnaša negotovost, nepredvidljivost in spodkopava zaupanje. Blokiranje ambiciozne države na podlagi ad hoc vprašanj, kot so dvostranski odnosi in različne interpretacije zgodovine, kulture, identitete, nima absolutno nobenega mesta v “pogojni politiki”. Razen če obstaja namen, da pogajanja ne vodijo nikamor.
Preveč “palic”, premalo “korenja”
“Odstopanja” od načrtovane širitvene politike in uveljavljene metodologije se nenehno pojavljajo in to dejstvo bistveno deprimira in demotivira tiste, ki si prizadevajo za preoblikovanje Zahodnega Balkana v razvito, progresivno okolje. Zakaj? Pristopni proces je težak in od naših držav zahteva spremembe, izboljšanje, opustitev problematičnih praks, zožitev volje avtoritarnih voditeljev, hkrati pa upravičeno dvomijo, da bodo za to pošteno nagrajene.
Zahodni Balkan se pogaja po doslej najstrožjih merilih vseh držav članic, nekatere pa tudi same niso sprejele vseh standardov. EU mora razumeti to resničnost in poleg “palic”, s katerimi kaznuje države, ker niso izpolnile svojih nalog, mora osmisliti več “korenčkov”, da bo nagradila države, ko bodo resnično dosegle rezultate.
Na ta argument bo običajno odgovoril nekdo iz EU “vendar morate reforme izvesti zase”. Ja, popolnoma. Kdor pa to govori, ne razume kako zapeljiva je moč, kot fenomen sama po sebi, in kako težko se je prostovoljno odreči tako veliki nadvladi, ki jo imajo balkanski vladarji v svojih rokah. Vsaka uspešna reforma je v bistvu zavestna odpoved, zmanjšanje koncentracije moči, uvedba pravil, predvidljivost, nadzor, ravnotežje, razpršitev moči in oblasti.
Seveda so reforme najpomembnejše za nas same, za državljane, dejstvo pa je tudi, da sta pritisk in “povpraševanje” po reformah v naših državah majhna, nezadostna, da imajo vse politične stranke v kateri koli vladi praznine, v katerih zasledujejo svoje interese nad evropskimi vrednotami. Klijentelizem in neformalne prakse so način življenja na Zahodnem Balkanu. Progresivne sile, ki povsod “vlečejo” naprej, so v manjšini. To so redki posamezniki in skupine v medijih, civilni družbi, strankarskih strukturah in neformalnih civilnih združenjih, EU pa mora to prepoznati in takim silam pomagati tako, da ostanejo zvesti svoji besedi. Glavne reforme so tako mukotrpne kot izpolnitev novoletnih zaobljub, ki jih načrtujemo odlično, a v novem letu je nekako vse kot prej.
Večna pogajanja
Pogajanja so dolga in neučinkovita. To se vidi po tem, da leta minevajo in napredka ni. To so v EU vedeli, ko so začeli delati novo metodologijo. Tudi domneva nekaterih držav članic EU, da dlje kot trajajo pogajanja, bolj pripravljena bo država ko vstopi, je napačna, celo nesmiselna. Iz zelo preprostega razloga, in sicer, da se države, za katere je ta trenutek članstva daleč v prihodnosti, ne vlagajo maksimalen napor, da bi svoje naloge opravile prav zdaj. Ko je Juncker leta 2014 dejal, da širitve ne bo, je Črna gora takoj zmanjšala svoja prizadevanja, kar se je odrazilo na napredek v pogajanjih. Zakaj nekaj narediti leta 2015, ko pa nagrad še dolgo ne bo? Bolj pomembno je zmagati na volitvah leta 2016 z nezakonito uporabo državnih virov.
Merila za napredek so predmet politizacije in potekajo v dveh smereh – ena je, da država napreduje v procesu, ker je za to politična odločitev, čeprav si objektivno ne zasluži dovolj. Druga pa ni napredovanje, tudi iz političnih razlogov, čeprav sprejema zelo pomembne korake. Obe smeri sta uničujoči tako za sam proces kot za zaupanje.
Medtem ko se vse to dogaja in neprestano prejemamo neugodne signale za regijo, nove črnogorske oblasti dajejo izjave, da obstaja resnična možnost, da Črna gora dokonča pogajanja do leta 2025, oziroma izpolni vse obveznosti do leta 2023. Res je, da je Črna gora iz Bruslja dobila zagotovilo, če izpolni svoje naloge, lahko postane del EU. Vendar so bila takšna zagotovila dana Makedoniji in Albaniji. Takšna zagotovila je dobila tudi Kosovo glede liberalizacije vizumskega režima. Vendar se zdi, da je treba v odnosih Unije z Zahodnim Balkanom izboljšati nekaj resnega in bistvenega, da bomo resnično lahko upali na želeno širitev.
——-
Ta spletni dnevnik je objavljen v okviru pobude “Zgodbe iz regije” ki jo izvaja Res publika v sodelovanju s Analiziraj.ba (BiH), Sbunker (Kosovo) Ne davimo Beograd (Srbija), PCNEN (Črna gora), Prlija (Hrvaška), Lupiga (Hrvaška), HAD (Slovenija) и СЕГА (Bolgarija).
Prosimo, pred komentiranjem ali prenosom preberete pravila.
Opomba: Mnenja in stališča, izražena v tem članku, so avtorjeva in ne odražajo stališč Inštituta za komunikacijske študije ali donatorja.
Dina Bajramspahič je raziskovalka javne politike na inštitutu Institut Alternativa (IA), neprofitna “tink-tenk” organizacija. Na tem položaju deluje že deset let in glede na opis delovnega mesta usklajuje dejavnosti inštituta na programskem področju “Vladavina prava”, ki vključuje reformo varnostnega sektorja in reformo kazenskega prava. Po poklicu je politologinja in specijaliziral se je v evropski politiki. Na Fakulteti za politične vede v Podgorici je predložila magistrsko nalogo na temo “Nadzorna funkcija parlamenta Črne gore na področju varnosti in obrambe” s področja evroatlantskih integracij. Vključena je v pristopna pogajanja Črne gore z Evropsko unijo kot članica Delovne skupine, Poglavje 23 “Pravosodje in temeljne pravice” in je aktivno vključena v širitveno politiko in instrumente EU glede na regijo.
