Kdo daje kruh ministru Židanu? – gostujoči zapis

V zadnjem času se v medijih vsevečkrat pojavlja tema, ki nas zadeva vse nas. Cene hrane namreč. Grozljive napovedi skorajšnjega pomanjkanja hrane. Dvigi cen.
Temu v resnici ni tako, pravijo eni. Zmedo v resnici povzročajo trgovci, saj ob vsakem kriznem dogodku, ki se zgodi kjerkoli na svetu, to takoj kalkulantsko prenesejo na cene.

In država se na tako umetno ustvarjeno paniko seveda odzove. Minister za kmetijstvo prične s pozivi o državnem reguliranju odkupnih cen, ministrica za gospodarstvo ščiti trg, vmes pa, ko se prerekata in sprejemata neko novo strategijo, se cene lepo višajo in ljudje postajajo čedalje slabše hranjeni. Vendar ne zaradi pomanjkanja hrane, temveč zaradi kupovanja cenejše, slabše kakovosti ali pa ker si hrane preprosto ne morejo privoščiti. Ko ministri uskladijo interese svojih botrov, pa so vsi lepo zadovoljni in ponosni na svoj uspeh, le ljudstvo je še bolj na psu. In konec koncev tudi kak kmet, ki je vmes propadel in bo v nadaljevanju njegova neobdelana njiva in prazen hlev spet vzrok za novo paniko.

Vse skupaj je en velik začaran krog iz katerega na koncu odhajajo močni le trgovci. In da ne bo pomote, ne govorim zgolj o tistih trgovcih, ki na koncu na police postavijo izdelek. Govorim o trgovcih, ki kupujejo (morda tisto kar kupijo tudi predelajo) in prodajajo naprej. Nekateri jim pravijo zelena mafija, drugi spet drugače. In tu pridemo počasi do pričetka teorije zarote.

Pa pojdimo počasi. Sedanji minister za kmetijstvo je bil pred nastopom funkcije zaposlen kot predsednik uprave Panvite, kmetijsko predelovalnega podjetja s 650 zaposlenimi. Super, bi rekli na prvi pogled. Človek iz kmetijstva, zaposlen je bil na vrhu kmetijsko usmerjenega podjetja. Manager, ki ve kaj dela. Ja, prav gotovo, če verjamete v naključja in srečne konce pravljic.

Rad bi verjel, da gre v njegovem primeru za nekakšnega Jezusa Kristusa, ki se je bil pripravljen žrtvovati za blagor drugih. A zgodbice o altruizmu nekoga, ki se je z managerskega mesta in ob udobni plači podal v politiko zato, da bi “služil” državi in državljanom, ali pa se šel na spolzkem političnem parketu “sprejemanje izzivov” za dvoletni mandat, ob današnjem stanju slovenske politike, preprosto ne zmorem “kupiti”. V izjavah govori o tem, da deluje v korist kmetijstva in državljanov, to začini še z zavzemanjem za to, da ne bomo lačni, v praksi pa vsaj po mojem mnenju, njegovo ministrstvo tudi skozi medresorska dogovarjanja in z ustanavljanjem nekih novih komisij in skupin za pripravo strategij zavira dobre rešitve, ki bi koristile tudi komu drugemu kot zgolj peščici največjih.

Ok, dejstva. Slovenija ima premalo obdelovalnih zemljišč. Pridelava hrane pada. Lačni bomo, če ne spodbudimo kmetijstva.
To so besede politikov.

Slovenija ima okoli 20.000 hektarov neobdelanih, zapuščenih obdelovalnih površin. Kmetje se zadolžujejo, ker so odkupne cene prenizke. Kot kooperanti s tem velikokrat postanejo takorekoč tlačani večjih zadrug in kmetijskopredelovalnih velikanov.
To je realnost.

A igra se igra dalje.

Poglejmo si še nekaj dejstev. Zapisal jih bom posplošeno.
Po podatkih ki jih lahko vsakdo izbrska na internetu, je Slovenija izvozila kar nekaj mesa in živih živali. Uvozila je kar nekaj mesnih izdelkov. Ok, Torej imamo dovolj mesa, če slučajno pride do krize. Sploh če vemo, da se v krizah ljudje najprej odpovejo mesu.
Izvozila je tudi kar nekaj koruze in mleka. Pridelava krompirja je na zadovoljivi ravni. Vse ostalo več ali manj kot narod vrtičkarjev pridelujemo doma, in zaradi pomanjkanja npr….vloženih oliv ali gob v slanici, ne bi umrli od lakote. Bi pač jedli več kislega zelja in repe. Pšenico resda uvažamo, saj je naše podnebje zanjo nekoliko neugodno.
Kje je torej problem?

Odgovor je na dlani. Nekateri bi radi držali slovenske kmete na vrvici. Sami bi izvažali kvalitetno hrano, ki jo proizvajamo, za višjo ceno. Tujci, ki to kvaliteto prepoznavajo, so pripravljeni plačati več. Za nas pa bi ti isti “trgovci” še naprej uvažali cenejšo hrano.

Del neke stranske zgodbe, ki bo dolgoročno vplivala tudi na stanje v slovenskem kmetijstvu, na slovenske kmete in tudi na to, da bo ta naš kmetijski motor še vedno večali manj tekel v prostem teku pa se je v bistvu pričel povsem drugje. Na gospodarskem ministrstvu. Z drobnim kamenčkom v celotni igri, in veliko skalo, ki bo ostala potem, ko bo ta zemeljski plaz zasul vse. In na vrhu, bo ostalo le nekaj deskarjev. Pričelo se je pravzaprav z prvima dvema Ejema, ki ga v svojem članku v Večeru omenja naša nobelovka Lučka Kajfež Bogataj. Ekonomijo in energetiko.

Ministrstvo za kmetijstvo je namreč ob pripravi sprememb neke uredbe ki zadeva električno energijo, v medresorskih pogajanjih najverjetneje pričelo nergati, da je stara uredba neustrezna, češ da zaradi nedoločnosti določil o “subvencijoniranju” zelene energije, direktno posega na kmetijsko področje v točki, ko bo Slovenija še bolj zapadla v nezmožnost samooskrbe s hrano.
Za dodaten pritisk so poskrbeli poslanci, nekaj novinarjev in nekaj priznanih strokovnjakov kot je na primer Lučka Kajfež Bogataj, ki je bi od vseh elektrarn najraje videla jedrske elektrarne ali Peter Novak, ki je velik energetski strokovnjak in ima podjetje ki se ukvarja s solarno energijo.

Najmanj kar je pri tema dvema zanimivo je to, da je Bogatajeva še leta 2005 v analizi ki jo je izdelala, govorila da se bodo pri nas v primeru dviga temperatur za npr. eno stopinjo, povečale možnosti za gojenje rastlin kot je koruza. V nekem intervjuju je, ko je govorila o varnosti, celo izjavila, da bo Slovenija v prihodnosti bogata država, saj lahko na svojem ozemlju prehrani trikrat več ljudi, kot jih ima sedaj in še vode imamo na pretek. Novak pa po drugi strani v nekem intervjuju govori o metanu, ki bo v prihodnosti “povozil” npr biodiesel in ki je “čist” energent. V nekam kasnejšem intervjuju pa izusti mantro v smislu: zelena energija DA, a ne na račun tega da se “kuri hrana”.

Kakorkoli že, je Ministrstvo za gospodarstvo staro uredbo spremenilo. Seveda po usklajevanjih in še čem, kar je potrebno, da si lahko politiki operejo roke in se izgovorijo na “stroko”. Uredbo so spremenili tako, da tisti, ki uporabljajo več kot 40 volumenskih % žit (beri: koruzne silaže) in zrnja (npr. oljne ogrščice), ne bodo upravičeni do “subvencije”, kot jo imenujejo nekateri nepoučeni. Ki to sploh ni, saj jo v obliki višje odkupne cene plačujejo elektrodistributerji in ne država. Slednji pa jo potem na prostem trgu prodajajo naprej, tistim, ki so pripravljeni plačevati več za tovrstno energijo (predpostavljam da gre za tiste ki za zagotavljanje ustreznega procenta tovrstne energije, to pač kupijo). In če pogledamo še en podatek ki ga je bilo moč prebrati v eni od Delovih Sobotnih prilog v lanskem letu v intervjuju z nekim predstavnikom organizacije Greenpeace, je Slovenija neto izvoznik elektrike, kar pomeni da smo tudi energetsko že samozadostni. Edini problem ki ga imamo je v tem, da nam “zelena energija” po zavezah, ki smo jih dali, ne predstavlja 25% proizvodnje električne energije iz OVE.

A vrnimo se k spremembi uredbe. Seveda uredba velja zgolj za tiste, ki bodo svoje obrate zagnali v letošnjem in nadaljnih letih. Tiste ki so že v sistemu, s tem ne bodo prizadete. Med njimi so tudi bioelektrarne ministrovega starega podjetja. In tako, bodo te bioelektrarne še naprej, brez strahu uporabljale tudi koruzno silažo v kakršnemkoli odstotku. In kot pravijo nasprotniki bioplina, ki so bili vpoklicani v delovno skupino, ki naj bi izdelala strategijo samooskrbe Slovenije s hrano, “kurile hrano”.

Tistemu, ki ve, da je koruzna silaža zgolj mlada koruza, ki se pobira s polj preden dozori njeno zrnje in se na poseben način uskladišči (nekako tako kot kislo zelje) in se v razmerju z suho hrano krmi živalim, je jasno, da se s tem ne “kuri hrana” kot to izjavljajo poslanci na sejah Odbora za kmetijstvo ali profesorji raznih strok, ko jih o tem sprašujejo novinarji. Razen, če se z njo ne prehranjujejo sami. Sam se z silažo pravgotovo ne bi hranil, ker je to krma za živino. In v času pomanjkanja, bi se tisto mlado koruzo prav zlahka pustilo dozoreti in jo spremeniti v hrano za ljudi. Tudi če pogledamo podatke o pridelavi neke druge rastline, ki se pravtako uporablja v energetske namene, oljno ogrščico vidimo, da je v lanskem letu njena pridelava nekoliko upadla. Ob tem da je bilo v pogon zagnanih kar nekaj bioelektrarn. Od kod torej takšna skrb snovalcev sprememb?

Tistemu, ki pozna bioplinske elektrarne je prav tako jasno, da se v bioplinskih elektrarnah le redko znajde koruzna silaža. Zanimivo je celo to, da so ponekod neke “civilne inicijative” v svojem nasprotovanju gradnji bioplinarn popustile graditeljem bioplinskih elektrarn šele potem, ker so jim ti zagotovili, da se v njih ne bo metalo zgolj gnojevke ampak tudi preko 40% silaže, češ da bo zaradi tega manj obremenjeno okolje. Kar je paradoks, saj prav uporaba gnojevke za pridelavo elektrike iz bioplina zmanjšuje izpuste npr. metana kot toplogrednega plina v ozračje, kot je stanje sedaj, ko slednji prosto odplava v zrak z gnojnika. Zaradi tega ker se v procesu proizvodnje bioplina ustrezno predeluje, pa je končni stranski produkt pri proizvodnji bioplina izredno bogato organsko gnojilo, ki je za skoraj polovico bolj hranjlivo od navadnega hlevskega gnoja in torej zmanjšuje potrebo po dodatnem gnojenju z umetnimi gnojili in na ta način ne uničuje podtalnice v takšni meri kot jo umetna gnojila.

In nenazadnje,, bioplinske elektrarne s svojim stranskim produktom, toploto, omogočajo kmetom, da ogrevajo rastlinjake in skozi celo leto gojijo tudi drugo hrano. Na primer šparglje in jagode, kot to počne Panvita, ali pa paradižnik, solato ali karkoli že drugega.

Zanimivo je tudi, da nasprotniki bioelektrarn govorijo o izkušnjah tujih držav, pr. Nemčije, ki naj bi spoznale nesmiselnost gradnje bioelektrarn, slednja pa namerava v naslednjih letih zgraditi še več tisoč le-teh. Le kako je to mogoče, če pa so vendar spoznali nesmiselnost?
Sosednja Hrvaška na primer, je bioplin prepoznala kot strateški vir energije, ki obenem oživlja kmetijsko pridelavo in preprečuje zaraščanje in opuščanje kmetijskih zemljišč. Po mojih podatkih je šla v spodbujanju gradnje bioplinskih elektrarn celo tako daleč, da je omogočila črpanje nepovratnih sredstev iz programa IPARD zgolj tistim, ki vlagajo izključno v bioplin.

Kakorkoli že, je minister skupaj s svojo kolegico iz sosednjega, gospodarskega ministrstva očitno dobro poskrbel, da se ne bo skoraj nihče več upal podati v gradnjo bioplinske elektrarne.
Na žalost pa takšna rešitev, če zopet povzamem še eno izjavo siceršnje nasprotnice bioplina Lučke Kajfež Bogataj, ne zagotavlja, da bi se prvima dvema Ejema, Ekonomiji in Energetiki, priključili še trije: Etika, Ekologija in predvsem Enakopravnost.

Lahko pa tudi, da se motim in bo koga celo srečala pamet.

Aleš Medvešek
www.mislizeleno.net

Gostujoči zapis je kategorija namenjena vsem bralcem bloga had.
Že pred časom je par bralcev izrazilo željo, da bi s svojimi prispevki gostovali pri meni, oz. da bi jaz objavil njihove zapise. Marsikdo ki bere bloge, tudi zapiše kakšno zanimivo stran, jo fotografira, vendar si zaradi parih prispevkov ne želi odpirati bloga. Nekaj časa sem okleval, premleval, če si res želim tega in ugotovil, da moram narediti nekaj v to smer, sicer izgubi pomen par stvari, ki jih že ves čas bloganja zagovarjam. Namreč najti sinergijo z ljudmi, ki so kompetentni in sposobni in vedno veliko in jim ponuditi, da prispevajo zapise, mnenja, fotografije. Sicer je bila to moja teorija za množične medije, vendar se povsem preprosto lahko aplicira na bloge. Seveda, če boste bralci to želeli.

In tukaj vam dajem možnost. Ob nedeljah bom objavljal zapise v kategoriji Gostujoči zapis, ki bo sestavljena iz vaših prispevkov. Če ne bo nobenega odziva, bo blog v nedeljo brez zapisa, kar pa mogoče sploh ni tako slabo :)

Kaj dobite vi? Prostor za objavo na enem najbolj obiskanih blogov v Sloveniji je v bistvu vse kar vam lahko ponudim. In to, da vas bo prebralo veliko več ljudi, kot če bi bili na svojem. Na žlost si ne morem privoščiti da bi plačeval vaše prispevke, tako da je to pro-bono.
Kaj dobim jaz? Vsebino, ki se bo razlikovala od moje in bo mogoče pritegnila še kakšnega bralca več.

Pravila igre morajo biti vnaprej jasna:
– vsak prispevek bom prebral in presodil če je primeren za objavo. Če bo odgovor negativen, ga bom tudi poskusil obrazložiti preko maila.
– zapisi naj bodo informativni, oz. naj imajo svojo vsebino (tega, kaj je kdo jedel za zajtrk, ne bom objavljal)
– trači, ki nimajo nobenega verodostojnega dokaza, ne bodo objavljeni
– politična stališča naj bodo podkrepljena z dejstvi in ne zgolj natolcevanje
– če boste poslali fotografije, naj bodo vaše avtorsko delo (fotke iz interneta objavljate na Siolu!)
– komercialni zapisi o tem, kako je vaš portal oh in sploh, ne bodo objavljeni
– obvezno mi morate sporočiti kako naj vas podpišem

To je to. Če je še kakšen predlog, vprašanje, diapozitiv, karkoli, me lahko kontaktirate na mail info @ had.si, kamor lahko tudi pošljete svoje prispevke.

p.s.: ker nekako poznam odzive na takšne projekte pri nas, boste mogoče imeli en dan v tednu, v nedeljo, mir pred mojimi blog izbruhi in zapisi.. mogoče pa se motim..