Živimo v deželi, kjer se je pred parimi leti cedilo med in mleko. V deželi, kjer smo imeli visoko gospodarsko rast in smo bili hudičevo uspešni, ko so se krediti dobili na lahek način, predvsem pa kjer ni nihče razmišljal o težkih časih, ki so prišli zelo hitro. Znašli smo se sredi vrtinca cen, kateri ima samo eno značilnost – cene gredo v višave, plače pa ostajajo enake.

Plastičen primer iz vsakdanjega življenja – CocaCola v Ljubljani – odvisno od lokacije – 2,10€ – 3,50€. Če to preračunam v stare, nam dobro znane tolarje, je ta znesek hudičevo visok (in na tem mestu ne svetujem preračunavanja!). Kava v Ljubljani – odvisno od lokacije – 0,90€ – 1,40€… In še bi lahko našteval, vendar je jasno kam pes taco moli. Da so te cene malce nenormalne. No, niti ne malce, ampak ornk nenormalne. Če se za trenutek vrnem v času deset let nazaj, na hitro ugotovim, da sem včasih s 5.000 tolarji lahko “ornk” prežural celo noč, sedaj pa z 20€ niti ne upam stopiti skozi vrata lokala!

Verjetno se bo našel kdo, ki me bo napadel, da živim v preteklosti. Odgovor je ne – ne živim v preteklosti, ampak poskušam razumeti zakaj se dogajajo te stvari, ki smo jim sedaj priča. Predvsem pa se poskušam postaviti v vlogo ljudi, ki imajo in morajo preživeti z minimalnimi dohodki cel mesec in zraven preživeti še dva šoloobvezna otroka, ki nista tako majhen strošek, kljub brezplačnemu šolstvu.


Če vse skupaj posplošim. V času medu in mleka so podjetja najemala kredite, gradila nove in nove trgovske centre in zaposlovale množice ljudi. Potrošniki smo bili srečni, ker smo imeli izbiro in smo uživali v “šopingu”. Cenam nismo posvečali pozornosti, ampak smo živeli v nekem oblaku – nakupuj do onemoglosti. Prišle so spremembe, plačilna nedisciplina, odpuščanja, predvsem pa se je zmanjšala kupna moč prebivalstva – in trgovska podjetja so začela dvigovati cene izdelkov, kajti le tako so imela dovolj veliko maržo, s katero so pokrivale kredite in odločitve iz preteklosti.

Kupci pa smo “najebali”. Dobesedno. V bistvu mi je nerodno, ko grem tedensko v trgovino in s polnim vozičkom pridem do blagajne, kjer redko pustim manj kot 100€, ko gledam ostale, ki kupujejo mleko in kruh za osnovno preživetje. Nerodno mi je, ker se zavedam, da nismo vsi ljudje več enaki in da so nekateri, kljub temu da sami niso ničesar krivi, izgubli svoje službe in so sedaj še veliko bolj na dnu, kot so bili prej, ko so delali cele dneve za mizerno plačo. Kako si lahko upokojenci privoščijo kosilo v restavraciji, kjer bodo dali za dva človeka za nič kaj posebnega več kot 50€?

Ne bom s prstom kazal na nikogar v državi, ki je kriv za to sranje. Prav tako ne bom poskušal “reševati” vsega skupaj. Očitno je to to, kar smo dobili. Ampak resnično se bojim, če bo šlo vse skupaj naprej tako, kot gre sedaj, da se ne bomo znašli kmalu v situaciji, ki je prisotna drugje po svetu, ko ljudje niso zadovoljni in vzamejo stvari v svoje roke.

Je čas za revolucijo? Ali pa sem samo preveč sentimentalen in pišem neumnosti?