Zgodba se ponavlja vsako leto minimalno dvakrat – Pred vsakim potovanjem je isto. Pizdim kako sovražim pakiranje, pizdim kako sovražim potovanja, pizdim nad tem da nočem it. Ampak ko sem enkrat na destinaciji, je vse v najlepšem redu in ne pizdim več. Verjetno je vse to pizdakanje povezano s strahom pred potovanjem, ki se pri meni izraža v tem da pizdim.

Ampak tale zapis ni povsem navadno pizdenje, ampak bolj razmišljanje o tem, kako bi bilo super in oh in sploh, če bi nekdo končno izumil že teleportiranje. Potem odpade pakiranje, strah pred avionom in strah pred potovanjem. V trenutku bi bil tam kjer bi želel in če bi se želel preobleči, bi to naredil spet lepo doma. Ampak dovolj pobožnih želja!


Sam sem imel precej veliko srečo, da smo imeli dolgo časa na morju, v Kavranu, hiško. In sem se razvadil. Namreč vse kar mi je bilo treba spakirati, da sem šel na dopust, ali pa samo čez vikend na morje, je bila moja rit. Da o tem, da sem resnično sovražil potovanja, niti ne govorim. Ampak z vstopom osebe, ki mi je krepko spremenila življenje, pred šestimi leti, se je vse skupaj začelo spreminjati.

Nekakšen konsenz, da dvakrat letno nekam odpotujeva z avionom, sva dosegla. In potem pride tisti čas, ko je treba nekam iti in se pri meni začne ponavljati zgodba iz uvoda tega zapisa. Veliko rajši se spravim v avto in odpeljem kamorkoli, ne glede na to kako je oddaljeno, kajti vedno vem, da se lahko v vsakem trenutku premislim in vrnem nazaj na izhodiščno točko. In rajši se mučim in vozim, kot pa letim z avionom.

Vem, čuden sem. Sem bil in sem. Mogoče se kdaj v prihodnosti to spremeni. Ampak zaenkrat ostajam pri pizdakanju in strahu pred vsakim daljšim potovanjem.

In kaj je še hujše. Spakiraš in odletiš. Pristaneš in greš v hotel. Razpakiraš in si tam par dni. Spet pakiraš in greš v naslednji hotel. Razpakiraš… verjetno razumete o čem govorim. In to se ponovi n-krat. In potem, na koncu, spet vse spakiraš in prideš domov, kjer odpakiraš in pranje, itd..

Ne vem točno katera oseba je nekoč izjavila – človek hodi po svetu, da išče in se vrne domov, da najde. Jeap. Drži kot pribito. In doma je vedno najlepše. Zakaj torej potovati?

Zato, ker lahko potem pizdim pred potovanjem! Upam, da bodo naslednji trije tedni minili brez mojega pizdakanja in da bodo na blogu objavljene fotografije, ki bodo povedale več kot pa moje besede. Če bo seveda internet!

p.s.: najpomembnejša stvar pri rezervaciji hotela je itak internet!

p.s.s.: tokrat imam srečo.. greva z avtom :)

4 Responses to Deja vu – sovražim pakiranje

  1. DJ pravi:

    Ja, pakiranje in krama. Replikatorji in reciklaza? Kot v Star Trek. Imas pri sebi samo nekaj najnujnejsega, ostalo se ti sproti kreira v replikatorju; ko ne rabis, gre v reciklazo. Nekoc bo tudi to. :) “PADD” in “Komunikatorji” so ze.

  2. (jm) pravi:

    Odvadi se pakirat. hlače, mikica, kopalke, kreditna. je čisto dovolj.

  3. markopigac pravi:

    Milan, pa ipad ali comp.

  4. avtošola pravi:

    Čist enostavno, kupiš si vse na destinaciji in se ne rabiš pakirati :-)

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.