• 2 min. branja

V zadnjem času se dosti piše o našem projektu Oust.me, posledično smo zanimivi tudi za novinarje, ki si želijo izjav, oz. intervjujev, kjer nas sprašujejo o nadaljnih planih, o denarju in vsem ostalem povezanem s tem, da smo bili zmagovalci Mini Seedcampa v Ljubljani.

Vendar da se dotaknem naslova tega zapisa, grem nazaj v času za 14 dni, ko je v Tolminu igrala skupina Bad Religion in so nekateri poskušali dobiti intervju z njimi. Slučajno sem bil prisoten, ko je eden od novinarjev govoril s kitaristom in priznam, da sem se prvič v življenju križal, ko sem stal tam zadaj. Namreč če se novinar ne pripravi, če sprašuje samo neumnosti, potem intervju ne more biti dober. In točno to se je dogajalo v tem primeru, ko je kitarist odgovarjal s kratkimi stavki, predvsem pa je bil precej nezainteresiran za vprašanja tipa, ali bi ti igral v skupini Ramones, ali ti je všeč skupina Ramones, ali ste iskali v Ramonsih svoje vzornike…

V bistvu sem bil jezen, ko sem stal tam zadaj in poslušal to mučenje, ki ga je kitarist BR sicer prenašal, vendar je komaj čakal da se vse skupaj konča. Namesto da bi ga spraševal o 30 let dolgi karieri, o prelomnicah, predvsem pa o njegovem dojemanju glasbe takrat in sedaj in publiki, ki je ostala več ali manj enaka, se je ukvarjal s povsem nepomembnimi vprašanji, ki niso bila niti najmanj zanimiva!

In sedaj se vračam k začetku tega zapisa. V prejšnjem tednu sem dal par intervjujev, oz. še več odgovorov sem napisal po elektronski pošti – ker takšen način je bolj preprost, pa tudi manj je treba vedeti o samem Oust.me projektu, kot pa če se o tem pogovarjaš v živo. Med intervjuji sem se počutil precej bedno, saj je bilo več kot očitno da si novinar ni pogledal niti osnovnega koncepta Oust.me in posledično se je bilo tudi precej težje pogovarjati o ozadju celotnega projekta.

Pa vendar razumem, da ni tako preprosto razumeti našega koncepta, ki smo ga par mesecev “spravljali skupaj”, vendar v tem primeru bi preprosto svetoval, da novinar posluša intervjuvanca in na koncu zapiše tisto, kar mu je le ta povedal. In ne poskuša biti dramatičen, ker v našem primeru res ni potrebe po tem, kot tudi da poskuša zapisati natanko tisto, kar smo povedali, ne da se potem mi sprašujemo ali res tudi to počnemo in sploh tega ne vemo!

Upanje umre zadnje, predvsem v primeru, da se bo na področju novinarstva kaj spremenilo. In jaz sem se naučil, da bom hotel za vsak intervju tudi avtorizacijo, kjer bom popravljal napake, predvsem pa nesmisle, ki bi se zapisali novinarju!