V zadnjem času se dosti piše o našem projektu Oust.me, posledično smo zanimivi tudi za novinarje, ki si želijo izjav, oz. intervjujev, kjer nas sprašujejo o nadaljnih planih, o denarju in vsem ostalem povezanem s tem, da smo bili zmagovalci Mini Seedcampa v Ljubljani.
Vendar da se dotaknem naslova tega zapisa, grem nazaj v času za 14 dni, ko je v Tolminu igrala skupina Bad Religion in so nekateri poskušali dobiti intervju z njimi. Slučajno sem bil prisoten, ko je eden od novinarjev govoril s kitaristom in priznam, da sem se prvič v življenju križal, ko sem stal tam zadaj. Namreč če se novinar ne pripravi, če sprašuje samo neumnosti, potem intervju ne more biti dober. In točno to se je dogajalo v tem primeru, ko je kitarist odgovarjal s kratkimi stavki, predvsem pa je bil precej nezainteresiran za vprašanja tipa, ali bi ti igral v skupini Ramones, ali ti je všeč skupina Ramones, ali ste iskali v Ramonsih svoje vzornike…
V bistvu sem bil jezen, ko sem stal tam zadaj in poslušal to mučenje, ki ga je kitarist BR sicer prenašal, vendar je komaj čakal da se vse skupaj konča. Namesto da bi ga spraševal o 30 let dolgi karieri, o prelomnicah, predvsem pa o njegovem dojemanju glasbe takrat in sedaj in publiki, ki je ostala več ali manj enaka, se je ukvarjal s povsem nepomembnimi vprašanji, ki niso bila niti najmanj zanimiva!
In sedaj se vračam k začetku tega zapisa. V prejšnjem tednu sem dal par intervjujev, oz. še več odgovorov sem napisal po elektronski pošti – ker takšen način je bolj preprost, pa tudi manj je treba vedeti o samem Oust.me projektu, kot pa če se o tem pogovarjaš v živo. Med intervjuji sem se počutil precej bedno, saj je bilo več kot očitno da si novinar ni pogledal niti osnovnega koncepta Oust.me in posledično se je bilo tudi precej težje pogovarjati o ozadju celotnega projekta.
Pa vendar razumem, da ni tako preprosto razumeti našega koncepta, ki smo ga par mesecev “spravljali skupaj”, vendar v tem primeru bi preprosto svetoval, da novinar posluša intervjuvanca in na koncu zapiše tisto, kar mu je le ta povedal. In ne poskuša biti dramatičen, ker v našem primeru res ni potrebe po tem, kot tudi da poskuša zapisati natanko tisto, kar smo povedali, ne da se potem mi sprašujemo ali res tudi to počnemo in sploh tega ne vemo!
Upanje umre zadnje, predvsem v primeru, da se bo na področju novinarstva kaj spremenilo. In jaz sem se naučil, da bom hotel za vsak intervju tudi avtorizacijo, kjer bom popravljal napake, predvsem pa nesmisle, ki bi se zapisali novinarju!
Veliko prevec upov polagas v upanje. Avtorizacija velja!
Imate zelo specifičen hipstersko-social projekt za katerega pri nas ni kadra, ki bi znal pisat o njemu. Po vsej verjetnosti ti mainstreamovci pošljejo kakšnega študenta/študentko “ki zna s fejstbukom” in to je to. Tvoja naloga je ustvariti privlačno zgodbo zanje, ti promoviraš projekt (tudi s temi blogi). Ne splača se ti izpostavljati njihove napake, saj nisi rocker, ki bo na koncu dneva še vedno preigraval svoj inštrument … si nekdo, ki prodaja najprej sebe, potem pa projekt. Na soncu so te tega morali že naučiti.
Oust.me je zelo zanimiv projekt, ampak potrebno je še ustvariti un hipsterski efekt, ki je v času (ponovno) karirastih srajc in poceni očal toliko moderen. Potrebno je mainstream spravit gor. To pa ne dosežeš s pljuvanjem čez laika, ki si je vzel 5 min in ti ponudil zastonj reklamo, ampak s tem, da si vzameš ti 5 min in obrneš zgodbo tako, da bo tudi laik rekel “prosim pokaži mi kako si to naštimam, ker grem ta vikend v hribe/morje…” ali pa “to moram mojim staršem naštimat, ker hodijo ful na sprehode in foter se hvali, da vsako leto pokrijejo za celo Slovenijo planinarjenja” ali kaj podobnega.
V tem blogu razmišljaš enostavno preveč “računalničarsko” glede na to, da verjetno ciljaš na to, da bo projekt prestopil petminutno mejo zanimanja in postal tak, da bo tudi laični novinar znal kaj novega ti povedati o njemu (ja, o tvojem projektu… ko ljudje začnejo nekaj uporabljati na “neplanirane” načine in to množično počnejo, je to znak uspeha).
Se kar strinjam z ABCd … najlažje je (za vse udeležence), če pripraviš nekaj PR člankov, ki so ločeni na posamezne ciljne skupine in jih pošlješ novinarju .. ta potem ve kaj uporabiti in kaj te dodatno vprašati in kako narediti intervju zanimiv. Pa še manjčasa in živcev ti gre ;)
Novinarji si sami kopljejo grob. Se strinjam z vsem, nivo priprav naših novinarjev na kakršno koli tematiko, ki zahteva vsaj pol ure študiranja, je porazen. Ker pa so novinarji, si vedno pridržujejo pravico, da v prispevku vzpostavijo stil, dramski trikotnik in vse ostale pomembnosti forme vsebine, le na dejstva po defaultu spregledajo.
Nekaj me zanima …
Katera orodja & ali || prog. jezike (poleg vseh API-jev) ste uporabili pri razvoju storitve?
Vnaprej hvala za odgovor!
mongo db je zadaj, da vse deluje tako kot mora.. sicer pa zend platforma in programiranje v php, oz. tudi c++
:)
Wovzi … to je pa presenecenje.
Sem ugibal, da morebiti uporabljate bolj trendovske prijeme, npr.: js, Ruby, Rails, Python, django, (morebiti Java) …
Popolnoma razumem izbiro vsega ostalega. Le C++ me preseneca.
In kot disclaimer: I’m a C++ fan. :)
Hvala za info!
Sicer malce pozno komentiram, vendar je običaj (rumenih) novinarjev, da jih ne zanima tvoja zgodba, ampak imajo svojo zgodbo že vnaprej pripravljeno in jo potem tudi na podlagi banalnih vprašanj zmiksajo v čisto nekaj xy. Tvoja zgodba lahko tako postane ekskluziva v dobrem ali slabem smislu, pa tudi če je tričetrt prispevka WTF. Vsaj tako opažam.
Sicer pa tudi osebno delam novinarske prispevke za MorelTV, kjer intervjujancu že vnaprej povemo okvirna vprašanja, da se malo pripravi, je pa čisto od njega odvisno, kaj in kako bo povedal/predstavil. Doslej še nisem imel primera, da bi v montaži kakorkoli ukrivljal resnice. Je pa problem intervjujancev, kjer moraš dobesedno vleči informacije iz njega. Eni majo to natrenirano, drugi pa pač ne (predvsem tisti z manj izkušnjami medijev).
Če boš potreboval kdaj reportažo, ki bo daljša od (rumene) ekskluzive, veš kje najdeš kontakt :)
LP