Ste že imeli priložnost srečati divjega prašiča / prašička v njegovem naravnem habitatu? Tudi jaz ne, do sobote, ko sem v blatu do kolen na DH Avče fotkal tekmovalce, ki so se spopadali s progo. In potem se je zgodilo – kar od nekje je prišlo nekaj majhnega, prikupnega, ter je begalo sem ter tja ob DH progi. In ko so moji možgani premleli, kaj se sploh dogaja in kaj je pred menoj, je bila naslednja misel to, kje se nahajata njegova “starša” – divji prasec, oz. divja prasica. Takšnega srečanja si resnično ne bi želel!

Za divjim prašičkom je prišla deklica, ki ga ima na fotografijah tudi v naročju in je povedala, da prašiček že nekaj časa bega po progi in ga poskuša ujeti in odnesti naprej v gozd, da ga ne bi kdo od kolesarjev slučajno povozil. Ker ji lovljenje ni šlo najbolj od rok, sem skočil za njim in ga v parih sekundah ulovil in ji ga prinesel. Pred tem sem v pogovoru z gasilcem in reševalcem preveril, če bi lahko to kaj vplivali na odnos prašička in staršev – če se ga dotakne človeška roka in ugotovili, da ni to enako kot pri srnah, katere mladiče starši zapustijo, če se jih dotakne človeška roka.

Ta divji prašiček je bil kot majhen slonček – s ščetinasto dlako in tihim cviljenjem. Njegovo srce je bilo zelo hitro in šele po parih minutah v naročju dekleta se je umiril in celo malce zatisnil očke. Ko je gasilec klical lovce, da smo dobili informacije, kaj storiti z njim, je bila največja panika v tem, da bi lahko bila zraven njegova starša!! Sicer pa so svetovali, da prašička spustimo v gozd, kjer bo že sam našel družino in bo vse ok.

Voila, prvo druženje z divjim prašičem se je končalo mirno!!

Leave a Reply

Your email address will not be published.

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.