Kako, kdaj in zakaj komunicirati z blogerji

Blogerji smo izumirajoča vrsta, ki so jo nadomestili družbeni mediji, vsaj tako je zapisano v članku How Twitter and Facebook Destroyed The Blogosphere. Deloma se strinjam, deloma pa moram temu oporekati, saj se sedaj dejansko pojavlja tisto, kar sem dolgo časa čakal – namreč blogerji, ki še vedno pišejo bloge, postajajo “opinion makerji”, kar prej, pri tako velikem številu blogerjev (leta 2008 nas je bilo okoli 90.000) niti ni bilo mogoče.

Ko sem bil na Kozari na Proactive konferenci je bil precejšen del konference posvečen blogerjem, oz. načinu komunikacije z blogerji – nekaj podobnega, kot je bil Blogres (se še kdo spomni?) leta 2007, ko se je verjelo, da bo državljansko novinarstvo spremenilo svet. Vendar se to ni zgodilo pri nas. V tujini je povsem drugače. Ljudje so se združevali in iz blogov so nastali zelo močni mediji, ki imajo sedaj primat v svojih nišah.

V vsem tem času se je precej malo pisalo o tem, kako se komunicira z blogerji, predvsem pa zakaj bi nekdo sploh komuniciral z nami – če se spomnimo Sabine Obolnar, ki je davnega leta v kolumni zapisala, da smo blogerji bolni in prazni, jezni na ves svet, polni gnusa, o sebi ne pišemo sploh nič, vsepovsod samo svinjamo, kritiziramo in pljuvamo, da smo zafrustrirani in nesocializirani. Vendar se je motila. Toliko pozitivnih ljudi, kot sem jih imel možnost spoznati za časa svojega pisanja bloga, jih nisem imel v svojem preostalem življenju. Ampak grem nazaj k naslovu – Kako, kdaj in zakaj komunicirati z blogerji?

Blogerji nismo nič od tega, kar je napisala Sabina Obolnar! Smo ljudje, ki si poleg vsega ostalega, vzamemo čas in zapisujemo svoje misli, ideje, kritike in jih delimo z javnostjo. Večinoma prikazujemo samo en plat zgodbe, kajti nimamo dostopa do vseh informacij in zategadelj je precej pomembno, da podjetja komunicirajo z blogerji.

Dejstvo je, da imajo blogerji še vedno dokaj velik vpliv, oz. domet (okoli 80.000 unikov mesečno ni tako malo za Slovenijo!?), torej so lahko pomemben deležnik v zgodbi vaše znamke! Odnos z njimi se splača graditi na daljši rok, saj vam lahko z nasvetom, ki je iz povsem drugega zornega kota, precej pomagajo pri kakšni zadevi. In vas opozorijo na stvari, ki jih niste sami niti opazili!

Sam sem v zadnjem času napisal precej manj kritik, kot sem jih v preteklosti, vendar naj izpostavim tri, vsaj meni, pomembne :

• Spar oglas – Slovenija, moja dežela – fak!!!
• X Factor Slovenija in oglasni bloki na Pop Tv
• Odstranitev cestninskih postaj na avtocestah

Niti na eno od teh treh kritik se ni odzvalo podjetje, ki sem ga omenjal v zapisu, čeprav mogoče moje trditve sploh niso bile na mestu in bi bilo dovolj, če bi se predstavnik podjetja s svojim imenom in funkcijo, ki jo ima v podjetju, oglasil v komentarju in obrazložil še njihovo plat zgodbe? Zakaj bi bilo to pomembno? Ker bi v tem primeru lahko ravno v tem zapisu analiziral, oz. izpostavil primer dobre prakse, kako se komentira na blogu kot podjetje. V Sloveniji se podjetja rajši “skrijejo” pred nevihto, počakajo da mine in na srečo imajo informacije na internetu precej omejen rok trajanja in se delajo, da je vse v redu.

Pa vendar ni vse v redu. Saj se taista podjetja odzivajo na pisanje v tiskanih medijih, prav tako spremljajo kaj se dogaja v družbenih medijih, čeprav tam ne morejo kontrolirati ničesar, pa vendar so prisotna povsod. Samo da omenim, prvi omenjeni zapis o Sparu si je ogledalo več kot 5000 ljudi, drugega o POP Tv-ju več kot 3000. Številke niso tako majhne, da ne bi bilo vredno podati svojega mnenja, kajne?

In kako bi moralo podjetje komentirati, oz. na kaj bi moralo biti pozorno v takšnem primeru?

• podjetja uporabljajo orodja za online kliping. Če ne, potem si vseeno lahko pomagajo z Google Alert, oz. s pregledovanjem parih ključnih besed na Googlu v nekem časovnem obdobju. Za to je potrebno zelo malo časa, vendar so rezultati lahko odlični, ko se vidi, kaj se dogaja z brandom

• ko se pojavi blog zapis med iskalnimi rezultati in “kvari sliko” na prvi strani Googla, potem je čas za ukrepanje. Nikar ne poskušajte zahtevati od blogerja, da odstrani zapis, če se niste poprej posvetovali s svojimi pravniki – in dvakrat premislite, preden začnete groziti!

• če zapisano na blogu ne drži, potem poskušajte podati svoj odgovor v komentarju. Predstavite se s svojo funkcijo, predvsem pa napišite odgovor, ki ga bodo bralci bloga razumeli. Poskušajte biti čim bolj konkretni. Če se komentar ne objavi takoj, ne zaženite panike, veliko blogerjev ima “moderirane komentarje”

• ne poskušajte poniževati, oz. dvakrat preberite zapisano, šele potem objavite. Pomaga!

• ne spuščajte se v besedne dvoboje z blogerji na njihovem terenu, kajti odnesli boste kratko

• če želite blogerju razložiti stvari v živo, ga kontaktiraje in ga prosite za njegov čas. Ne silite vanj, če ni odgovora! Če bo pripravljen, vam bo to sporočil

• bodite iskreni in priznajte napako, če ste jo zagrešili vi, ali vaše podjetje.

Ko sem pisal tale zapis, sem se počutil kot mastodont, izumirajoča vrsta. Ampak se tolažim, da nas je še kar nekaj, ki vztrajamo in še vedno pišemo blog. Mogoče bi bil čas za kaj novega? Kaj meniš?