Z Mini Roadsterjem na Pokljuko po jurčke

Pokljuka je v zadnjih dneh/tednih postala Meka za ljubitelje nabiranja jurčkov in ostalih gob. V bistvu je Pokljuka to že od pamtiveka naprej. Vozila se ustavljajo ob cestah in trume ljudi s košarami se odpravijo vsak dan v gozd in iz njega prinesejo za polne prtljažnike svežih jurčkov in ostalih užitnih gob. Začuda narava na Pokljuki ni onesnažena, kot tudi v gozdu ni smeti, samo vsake toliko časa naletiš na “nagazno mino”, ki se skriva pod papirnatimi robčki. In ja, na Pokljuki je raj za gobarje in kljub temu, da se nimam za slednjega, sem v slabih 15 minutah nabral 10+ jurčkov – sicer majhnih, ampak ravno pravšnjih za kosilce (hvala Nataša za nasvet – Lipanca!)

In kakšna je povezava Mini Cooper S Roadster s Pokljuko in jurčki? Zelo velika. Namreč kot vsak voznik kabrioleta, se najprej odpelješ z njim proti morju. Ko ugotoviš, da se pri 34 stopinjah ne da voziti brez strehe, potem se spraviš nad 1000 metrov, kjer je hladneje, predvsem pa je vožnja bolj prijetna in dejstvo, da nisi na očeh vseh, je še toliko boljše. In serpentince, ki peljejo od Bleda proti Pokljuki, so ravno pravšnje za “beštijo” od Minija.

Jutro, ura 5:30, nebo dobiva prve obrise modrine in travniki so posejani z biseri rose. Prazna cesta, ki se vije od Bleda naprej, preko Gorij sama vabi v svojo bližino. Spustim streho, da bom čutil hladen tok zraka. Ugasnem radio. Zvok turbine, ki se odpira, ko pohodim stopalko za plin, v deviškem jutru preglasi glasne ptičke, ki se šele prebujajo. Izklopim elektroniko in gume pustijo svoj odtis na asfaltu. Prevelika moč, ki se skriva pod “haubo” in avto začne poskakovati kot neukročen konjiček. Obratomer opozarja, da je treba zamenjati prestavo, trd, vendar natančen menjalnik naredi svoje in gume spet zaškripajo. Ne gledam več na merilnik hitrosti, ampak sledim zgolj svojemu občutku. Zvok motorja je edino, kar slišim. Vse ostalo ne obstaja. Prazna cesta in neskončno ovinkov, ki so postavljeni zavito kot olimpijska slalomska proga in na kateri se boriš s časom, ampak samo sam s seboj.

Po parih ovinkih ugotovim, da se avto drži ceste kot tirnic in grem še malce hitreje. Avto je preprosto obvladljiv in kljub izklopljeni elektroniki se da za njim odlično manevrirati. Ovinki padajo drug za drugim in nasmeh na obrazu je čedalje večji. Telo poganja adrenalin in niti za trenutek ne pomislim, da obstaja še karkoli izven trenutnega sveta. Avto, cesta, jaz – troedina enost. Spustim stekla, da mi hladen zrak švigne skozi telo in da se zadnja dlaka na telesu postavi pokonci. Občutek je fenomenalen. Ko prevozim zadnji ovinek, mimo mrzlega studenca, spustim stopalko za plin, dvignem roki nad vetrobransko steklo in se počutim “fakinfantasticno”.

Zadnjih par kilometrov po ravni cesti prevozim kot se za vožnjo s kabrioletom spodobi – počasi in z užitkom. In ja, jutro se je začelo popolno. Ko čez par minut odrežem prvega jurčka, vem, da bo dan postal popoln. In ko na delovnem sestanku na Pokljuki dorečemo stvari za precej veliko zgodbo, ki so bo zgodila, sem pomirjen in ves svet postane nasmejan in lep.