Olimpijske igre v Londonu so v polnem teku. Do sedaj imamo dve medalji – zlato Urške Žolnir in bronasto, ki sta jo včeraj priveslala Luka Špik in Iztok Čop. “Strokovna kavč javnost” bi se morala zavedati, da vsi športniki prvenstveno tekmujejo zase na teh tekmovanjih. šele potem daleč zadaj pride država. Vse izjave, ki jih dajo športniki so pravilne! Kajti ni nepravilnih izjav in edino prav se mi zdi, da so športniki samozavestni pred tekmami! To je njihov svet in ne razumem, zakaj bi morali biti tipični Slovenci, ki stojijo v senci in ko se jim zgodi uspeh, se končno postavijo na sonce!

Točno tega nam manjka! Samozavesti. Pa ne samo v športu, tudi v biznisu in v življenju. Tipičen primer je, da se Slovenci ne znamo prodajati. Imamo odličen produkt, še boljšo ekipo, vse je točno tako, kot mora biti, pa vendar nimam samozavesti, da bi stopili ponosno pred nekoga in mu zapakirali vse skupaj tako, da bi “špricalo od samozavesti” in da bi se začutila ta energija! Ne, pri nas se pričakuje pohlevnost, pri nas se pričakuje, da bomo povprečni – kar se začne že v šoli in nadaljuje skozi življenje. Nikar izstopati, ker to res ni kul in fajn! Ampak nazaj k športu!

Peter Kauzer je v svoji izjavi po tekmi, ko je osvojil 6. mesto!!! odlično povedal to in zadelo žebljico na glavico:

Svojih napovedi ne bi spreminjal. To je sporočilo za vse tiste s kavča. Nisem tako neumen in nesamozavesten, da če sem svetovni prvak, bom rekel, da upam na finale ali kolajno. Treba je ciljati čim višje. Če nimaš visokih ciljev, ne moreš nikoli uspeti. Če tisti s kavča nimajo visokih ciljev za vstati z njega, jim ne morem pomagati.

In da je imel Peter še kako prav, dokazuje komentar uporabnika na enem izmed medijskih spletnih mest, kjer so tudi povzeli njegovo izjavo:

PREVEČ SI SE POVELIČEVAL IN DOBIL KAR TI GRE ,IDIOT…

Verjetno bi si “kavč komentatorji” želeli, da so naši športniki samo tiho in zmagujejo in takrat bi jih rade volje trepljali po ramah in si jih prisvojili. Ko pridejo “slabši dnevi”, ko ni medalj in uspehov, pa pozabimo na njih in takrat se naj športniki rajši skrijejo v luknje in počakajo, da pridejo spet “tapravi” trenutki, ko bodo “kavč komentatorji” spet ponosni na njih.

Samo za “reality check” – na Olimpijskih igrah tekmuje preko 10.000 športnikov. Že to, da je športnik izpolnil normo, je velik uspeh. In na to moramo biti ponosni! Oz. kot sem zapisal že pred začetkom Olimpijskih iger:

Vendar se moramo vsi, ki bomo olimpijske igre spremljali doma in navijali za naše, zavedati nečesa. Športniki bi vsi po vrsti radi zmagovali na vseh tekmah, vendar to preprosto ne gre.

Pričakovanja javnosti in predvsem kritiziranje športnikov, ko niso rezultati najboljši, ne smejo biti del naše folklore. Ravno obratno. Ko športniku ne gre, ga je treba še bolj spodbujati! In treba se je zavedati, da uvrstitev na olimpijske igre ni “mačji kašelj”, oz. da vsi tisti, najbolj glasni “šank komentatorji” ne bodo nikoli v življenju videli olimpijskih iger iz vidika športnika – ker je to za njih pač lažje!

Čestitke vsem našim udeležencem Olimpijskih iger! Jaz sem ponosen na vsakogar!